Und alles ist unvorstellbar

Na poti domov
je moja senca zrasla
na dvanajst metrov

Dekle, ki me je poljubljalo s stisnjenimi ustnicami

Ne zapleševa v plesu strasti, jaz in dekle,
ki me poljubi s stisnjenimi ustnicami.
Iščoč prvinskost, ki je tu ni, ker se ne pojavi šele
v trenutku nikdar obstoječe perfekcije,
jo, žalostno, v kotičkih že s solzicami,
stisnem k sebi v objem brez erekcije.

Gledam jo, tesno ob meni, a nekje drugje,
zamišljena, sama, okrog naju ljudje,
ne bo se odprla, nikdar čisto predala,
preko lic poletijo ji sence, morda le projekcije.
Je samo moja želja, ali le nisva znala,
preteklost, izkušnje, strahovi, afekcije?

Trepetal sem, se  v sebi  kar tresel, in ne znam
biti nezaustavljivo silovit, šarmantno odločen,
miren, že kar mogočen, poskušam s tem kar imam,
in še vedno vztrajam, kot da ne bi že doživel te lekcije,
vem, da me bo bolelo, vem, da zadosti sem močen,
saj ne umre se takoj od ran spolne selekcije.

Vodi kakšna pot do naju, do mene in dekleta,
ki me je poljubljalo s stisnjenimi ustnicami,
preko obzidij navad, preko brezen strahov,
čez mehurčke majhnih svetov v katerih bežijo leta,
skozi trnje želja,  ki se skriva za vrtnicami,
tja, kjer si nisva več tuja, čemur rečem domov.

Tja, kjer se te lahko dotaknem,
tja, kjer se me lahko dotakneš.

Sposojen

preštevam zloge
da začutim trenutek
ki preseneti

Navdušenje

to navdušenje
sršen v roju čebel
ki se zagreva

that fascination
a hornet in a bee swarm
starting to warm up

Ponovno zaseženih nad 100 milijard ameriških obveznic

Včasih bi človek kar začel verjet v kakšne teorije zarote, ko hodi po svetu in gleda kaj se dogaja. To, da je so letališke kontrole čedalje bolj nadležne, hkrati pa čedalje manj smiselne z varnostnega vidika, ok, to še nekako sprejmem, ljudi, ki se ukvarjajo z varnostjo nisem nikdar posebej cenil, še malo manj jih cenim od časov, ko sem se zanimal za računalniško varnost.

Malo bolj človek debelo pogleda, ko bere novico, da so italjanski cariniki zaplenili ta 134,5 miljarde dolarjev ameriških obveznic. Pota svetovnih financ so khmm … zanimiva, ameriški državni dolg je visok in človek se bolj kot nervozi čudi neverjetni mešanici profesionalizma (če je šlo za ponaredke) in amaterizma (v vsakem primeru način, kako je bilo vse to transportirano v Švico), s katero je bilo vse izvedeno. No ampak potem, ko pa prebere še to, da so dva meseca kasneje zaplenili in to spet italjanski cariniki še za 116 miljard dolarjev obveznic, to pa že spada v rubriko “Saj ni res, pa je”. Tja nekam skupaj z novico, da so na bolgarski loteriji dvakrat zaporedoma izžrebali iste številke.

Jasno, vsi vpleteni spet trdijo, da gre za ponaredke, tokrat je to videt celo malo bolj verjetno, da je kakšen talentiran tiskar junija dobil idejo, da natisne ene par sto miljard novih obveznic. Po drugi strani pa je tudi nervoza, se mi zdi, v financah na teh nivojih čedalje večja in dolar počasi postaja ena od svetovnih rezervnih valut in ne več edina svetovna rezervna valuta. Huseinu so med drugim močno zamerili tudi ali pa kar predvsem to, da je hotel plačilo za svojo nafto prejemat v evrih in ne več v dolarjih.  Pa je šlo za drobiž v celotni svetovni trgovini. Zdaj ne gre več za drobiž, jest se sicer ne bi šel kakšne šlogarce in napovedovanja prihodnosti tukaj, ker se na te reči nič kaj ne spoznam, ampak zdi se mi pa, da dodatne rezervne valute nikakor ne morejo vplivat prav krepčilno na vrednost dolarja. Zato omenjam nervozo, jest sem itak precej nervozne sorte človeček, ampak če bi sedel na stotinah miljard dolarjev, bi bil verjetno še precej bolj. Če pa bi pri tem še grozilo, da te stotine miljard izpuhtijo v zrak, potem bi verjetno lahko od silne gostote nervoze lahko spremljali makroskopske kvantne pojave kar na meni s prostim očesom  in ne pod ne vem kakšnimi pospeški in povečavami v sinhrotronih.

Kitajci so se prav fajn zabavali tam nekje v maju ob izjavah Tima Geithnerja, da so naložbe v ameriške obveznice varne, mogoče mu je kdo še pripomnil, da so pred dolarjem zanimivi časi.  S široko zaprtimi očmi bomo še naprej pozorno spremljali nadaljne dogajanje v svetu visokih financ, dokler nas ne bo, tako kot vsako leto cestarje, sredi zime presenetil sneg.

One better day

one beautiful day
not now, when rain goes away
in a life postponed

 

 

 

Varnostni teater, drugič

Zadnjič sem precej začudeno ugotavljal, da je vse kar je potrebno, da se vkrcaš na letalo, ki leti na relaciji, ki ne vključuje mejne kontrole dokumentov,  kreditna kartica. Lahko tudi ukradena, ponarejena (recimo z ukradenim in  prenešenim zapisom na magnetnem traku na kartici).  Vaše identitete na podlagi veljavnega dokumenta s sliko ne bo na letališču preveril nihče, vsemu govorjenju o biometriji, vsemu sezuvanju čevljev in podobnim ukrepom, ki naj bi ustvarili videz varnosti, navkljub.

Zadnjič sem še mislil, da gre za izjemo, spregled s strani letališkega osebja. Vendar mi to zadnje čase, brez namere in brez posebnega truda, uspe vsakič, tako v Ljubljani, kot v Frankfurtu, zato o spregledu verjetno ne more biti več govora. Če še enkrat ponovim, letalkso karto se danes kupi preko interneta, karta je samo še zabeležek v računalniku, preko interneta se lahko opravi tudi prijavo na let, za slednje pa zadošča tudi, če avtomatu pokažete vašo kreditno kartico. Kasneje vam kvečjemu še snamejo pas, sezujejo čevlje, zaplenijo gel za tuširanje in škarje za nohte, vaše identitete pa ne preveri nihče.

Da pa je slika varnostnega teatra še jasnejša, sem tokrat letel domov 11. septembra, na samo obletnico napada na WTC in Pentagon, ko naj bi bila varnost na višji stopnji in kontrole poostrene. Vendar je to pomenilo samo, da je bilo frankfurtsko letališče napol če ne še malo bolj prazno, če odštejemo po tri policiste na vsakem vogalu. Za ilustracijo: ko sem šel čez varnostni pregled pred letom, kjer rentgenizirajo ročno prtljago,  snemajo pasove in sezuvajo čevlje (pred časom pa so mi že tudi posesali prah s prenosnega računalnika v iskanju sledi eksploziva, hvala lepa, res bi ga lahko pogosteje čistil), me je namesto včasih tudi več sto metrske vrste pričakalo 16 varnostnikov in 0 (nič!) čakajočih.

Je pa bila panika med letališkim osebjem zaradi zapuščenega kovčka raztresene in lahkomiselne gospe (ki ga je kasneje uspela pustit tudi pred avionom), tudi zaradi tega datuma precej pristna in opazna, na srečo se je lastnica prikazala prej, preden se je prikazal kakšen poseben policijski oddelek in preden so izpraznili ta del letališča. Glede na teatralično naravo varnostnih procedur in moj siceršnji cinizem, mi je bilo že skoraj žal: razstreljevanje kovčka napolnjenega z dragimi dizajnerskimi cotami (sklepam glede na opravo lastnice) bi bil lahko čisto fajn spektakel, ampak tako ga ne bi mogel spremljat v celoti.

Skratka varnostni postopki na letališčih so še vedno v največji meri namenjeni ustvarjanju vtisa varnosti in ne sami varnosti poletov. V zadnjih osmih letih so vse načrtovane napade na letala in letališča odkrili z dobrim obveščevalnim delom in ne z raznimi nadlegovanji potnikov s sezuvanjem čevljem in metanjem gelov za tuširanje in zobnih past v smeti.  Pri tem pa trenutni varnostni postopki omogočajo, da se na vseh letih znotraj EU, brez večjih težav neidentificirano prijavi praktično kdorkoli, celo tisti, za katere se sumi ali celo ve, da so dejansko nevarni. Če ne bodo ravno do pike emulirali katerega od zadnjih uspelih ali neuspelih poskusov, jih trenutne kontrole ne bodo prav pretirano ovirale. Varnostni teater, pač.

Izraelci to počnejo drugače. Oseba je bolj pomembna, kot pa prtljaga, identiteto se preverja na podlagi dokumentov najmanj 3x, poleg dokumentov pa se opravi še intervju, ki lahko traja tudi dobro uro. Upam, da pri nas ne bo nikdar treba uvajati takšnih ukrepov, vendar pa opustitev preverjanja identitete, kot ene od osnov varnosti, postavlja pod vprašaj tudi smiselnost vseh ostalih ukrepov.

Rabin Cohen

“Kako je bilo na koncertu?”, me sprašuje znanka.
“Umm … uredu, koncert izpeljan standardno odlično, zasedba ista kot lani v Münchnu, set lista podobna, mogoče malo krajša, publika pa malo bolj živa, so se pa zato eni drli točno tam, kjer bi si človek želel, da so tiho.” Tako nekako bi se glasil instanten odgovor iz konzerve.

Ne bi ravno z vsemi razpravljal, kako so koncerti Leonarda Cohena verjetno še najbližje, kakor sem uspel kdaj v življenju približat kakšni globoki religiozni izkušnji in morda najbližje, kar se kdaj bom. In kaj naj bi zdaj to pomenilo, glede na to, da rad viham nos nad večino tercijalstva (tretjerazrednosti?) o katerem nas recimo pridno obvešča Uredništvo verskih oddaj na RTV Slovenija, njuejđem, placebo mojstri, impotentno modernimi šamani, pa še nad čem drugim tudi, s kakšnimi religioznimi izkušnjami zdaj naenkrat tu opletam?

No vsi zakaj in zato tudi meni niso najbolj jasni, ampak moj galopirajoči cinizem ob njegovi glasbi odgalopira nekam daleč stran, gumijasti oklep od katerega se sicer odbije vse, se noče odbiti od tal in biti naprej funkcionalen, tako da ostanem sam z razgaljenim ledenim srcem sredi vročega prizorišča in razgrete množice in to še niti ni moje skrivno življenje.

Zato me za začetek odpleše na konec ljubezni, v prihodnost kjer dimenzije niso več tako merljive, kjer sem lahko večji, širši, kjer se še lahko pokesam svoje vseobsežnosti in čeprav ni zdravila za ljubezen, sem vendarle prost kot ptič zunaj na žici vendar, tujec v večnemj preganjanju svodbode in iskanju zavetišča. In tako dalje po set listi, s kakšnim hladnim, dolgim aaleluja vmes.

O vsakem stavku zgoraj pa še o vsem kar je sledilo, bi z nekaj truda in študija spravil skupaj krajši primerjalni esejčič, ampak želel sem pisat bolj o glasbi in občutkih, čeprav mi je grozno težko pisat o glasbi in občutkih. Morda pomaga prav kakšen aleluja, beseda, ki je pravilno izgovarjana ponesla kakšne prakristjane v stanje zamaknjenosti, jih morda povezala v mnogoglasno enobesedno skupnost in to še pred časi močnih ozvočenj in brez globokega glasu (sam mu pravi kar zlat), oblikovanega s cigareti, vinom, viskijem in neprespanimi nočmi, pa še kakšno meditacijo povrh. Jep publika je tokrat prav pridno pela zraven. In celo jest sem krakal zraven. Tisti, ki me poznajo, bodo težko verjeli.
Tudi besede, tiste, ki odmevajo po butici, so bistvene pri teh občutkih, kot verjetno tudi izkušnje, spomini, pričakovanja, zaradi česar bi se moral prav pošteno razgaliti, tja do gole kože, ali pa še malo dlje, ali pa zajadrat globoko v pisanje literature, ali pa vsaj na kakšen čuden način povezat besede in pomene, da kažejo direktno na občutke in temu potem reči pesem, da bi te občutke uspel vsaj malo približat. Žal bom tukaj moral ostat samo pri zelo približnih besedah.  Ah, saj je tudi Cohen pogosto abstrakten in približen, mogoče se prav zato tako lahko najdemo sami v njem.

Povzanost, je verjetno prva taka približna beseda, povezanost Leonarda z občinstvom, vseh prisotnih z vsemi prisotnimi in še kom odsotnim, vesoljski klopčič povezav in zavozlav, hkrati z besedami, ki govorijo o odtujenosti in svobodi v enem dahu. Povezanost davnih židovskih mitov in ritualov s praznino, ki jo prinaša prihodnost, povezav skozi razpoke, ki prepredajo ločujejo in hkrati povezujejo. Ljubezen je naslednja, spet precej približna in toliko bolj zlorabljena beseda, ampak ne pri Leonardu, pri njemu je direktna, spolna, neposredna, brez uzd, morda res le začasna, trenutna, ampak tiste vrste, ki se ne ustraši reči “I’m your man”. Tista ki vas spomni na vse, kar je bilo, je in bi lahko bilo. In nato še vse tisto povsem neubesedljivo, o čemer cele dneve meditirajo zenovski menihi (in z njimi včasih tudi Cohen) in se lahko uzre v namerno otroško lahkem koraku krhkega starca, v veselem poskoku, v snetem klobuku in preprosti zahvali publiki: “zelo ste prijazni”, v kateri pa ni nobene narejene skromnosti, ampak samo doživetje trenutka.

S Cohenom deliva strastno ljubezen do žensk, kot tudi občasen občutek praznine, odtujenost, nagnjenost k depresivnosti, razpokani, ali celo počeni pesimizem, zanimanje za Zen in občutek trenutka, ne pa tudi talenta, viskija, cigaret, muzikalnosti in pa židovstva, ki ga sam poznam samo hudo posredno kot integralni del te civilizacije. Veliko več, kot z večino drugih ljudi. In za ta talent, zlati glas, glasbo, pesmi, povezovanje s svojo tradicijo sem mu hvaležen, ker mi zna ubesedit in prenest in ponovno zbudit marsikaj, kar leži v kakšnem pozabljenem kotičku duše. Ja, to besedo — duša — lahko uporabim šele, ko se vrnem nazaj z njegovega koncerta.

What’s the story?

to morning glory
awoken or just looking at
trembling bindweed

v jutro slave
prebujen ali le zazrt
v tresoči slak

Klasika

konec poletja
žareči mar odpihne
jesenski veter

the end of summer
radiant care blown away
by the autumn winds