Veseli december

ti mrzli dnevi, ko nimaš nikogar za objet,
in si greješ roke s kuhanim vinom,
ki ti stopi v glavo, a ne doseže duše,
ko v škornje, plašče, šale ves odet,
čutiš hlad, ki se prežene ga šele z nasmehom
in iščeš par oči v katerih bi se lahko izgubil
 
ti mrzli dnevi so čas, ko preostali svet
poskuša z ulic pregnat temo in tišino,
in kuri ognje, spušča pisane rakete,
v upanju da pisan trušč in ognjemet,
prižgeta iskrice v očeh in vrneta bližino,
v škatli z mašno kupljene identitete.
 
ti mrzli dnevi, ko na usta tiho se prikrade ti nasmeh,
za vse tiste, ki ga le lahko uzrejo,
kdo bil je človek in kdo bog in kaj je greh,
so le besede, ki že nič več ne povejo,
ko se sam zaveš, da si in odkorakaš v svet,
bolj vroč, kot vrh prižgane cigarete.

Happy as kings

The world is so full of a number of things,
I’m sure we should all be as happy as kings

– R. L. Stevenson

The world is so full of wannabe kings,
who nevermind people and care for the things.

The mind is so full of a number of things, 
that we leave this world in care of the kings.

The kings are so full of cravings for things,
that  everyone is making those things for the kings.

The mind is so full of so many new things,
we start using numbers in place of the things.

The world gets so full of people and things,
who are only numbers not people to kings.

The kings are just full of so many things,
that the numbers start ruling in place of the kings.

The mind is so full of numbers as kings,
it forgets the world, the people, the things.

The numbers are full of makings of things,
the world is no more than numbers in strings.
 
The world is so full of people on strings,
 who are neither happy nor feel like kings.

The world is so full of a number of things,
I’m sure we should all be as happy as kings

Heraklitovo obžalovanje

Jaz, ki sem bil toliko ljudi, nisem bil nikdar

tisti, v čigar objemu je medlela Matilde Urbach

 

Gaspar Camerarius, in Deliciae poetarum Borussiae, VII, 16

  

–  Jorge Luis Borges 

Jorge Luis Borges se ni nikdar deklariral za budista, vendar ne bi mogli reči, da ni bil z budizmom dobro seznanjen. Med drugim je sodeloval v debatah na to temo, o budizmu je javno predaval in bil celo soavtor knjige z naslovom “Kaj je budizem?”.  In prav zato me, z mojim poznavanjem in razumevanjen in občutenjem, zgoraj citiran fragment naslovljen Heraklitovo obžalovanje zbode najmanj v oči.

 

Borges v nekem svojem predavanju o budizmu tudi neposredno potegne vzporednico med (menda) sodobnikoma, Gautamo Budo in Heraklitom iz Efeza, vendar se mi zdi, je njegovo enačenje še lepše vidno v njegovih tekstih in pesmih. “Jaz, ki sem bil toliko ljudi”, tako zgoraj združuje Heraklitovo reko z budistično anatto, oz. ne-jazom  in slednje naprej s pojmi prepletenega postajanja, kavzalnostjo, , minljivostjo, nestalnostjo, karmo oz. transmigracijo, ki povezuje tok sprememb v privid identitete. Vendar pa za razliko od Borgesa, v budizmu ni prav dosti prostora za navezanosti kakršnekoli vrste, prehajanje naj bi bilo tekoče, neovirano, nezavirano, lahkotno, zato je kakršnokoli obžalovanje, vključno z nemedlenjem Matilde Urbach, nekaj kar se ne sklada z mojim razumevanjem budizma.

 

Borgesu najbližja varianta Budizma je japonski Zen, za katerega je značilno, da zavrača zmožnost besednega posredovanja  spoznanj, razumevanje ne more obstajat brez prakse, spoznanja o svetu pa izhajajo neposredno iz sveta, ki nas obdaja, ne iz nekih oddaljenih metaforičnih ali pa celo metafizičnih konstruktov. Zen budisti pogosto meditirajo o paradoksnih situacijah opisanih v kratkih koanah, ki naj, vključene v lastno izkušnjo, učencu prinesejo novo spoznanje. Morda je vredno tudi na Heraklitovo obžalovanje pogledati kot na neke vrste koano.

 

Prehajanja, postajanja, ostajanja v povezavi s Heraklitom, pa se ni dotaknil samo v Heraklitovem obžalovanju, zelo podobne teme se dotika tudi sonet So reke (če se vam zdi prevod štorast, si poiščite boljšega)

So reke

 

Smo čas. Smo v parabole slavi 

Heraklita, ki zanj pravijo, je temen,

smo voda in ne dimant ali pa kremen,
tisto, kar izgubi se, ne tisto, kar se ustavi.

 

Smo reka in smo kot tisti grk

ki se ogleduje v reki. Smo njegov odsev,

ki ga pretrese vodne gladine zrcala kalitev,

v steklu, ki kot biča ognjenega je švrk.

 

Smo ničeva reka, preddoločena,
na poti k morju. Senca nedoločena.

Vsi nam pravijo adijo, čeprav vse kroži.

 

Spomin, ki nikdar v bronu ne potraja,
pa vendar tisto, kar ostaja,

pa vendar tisto, kar potoži.

 

 

Tudi tu gre za podoben pogled na svet, ki se prav tako podobno konča z drugačno noto, nečem kar je in kar tokrat sicer ne obžaluje, vendar še vedno potoži. Tu mi pride na misel japonski “mono no aware” ali pa morda sorodno Vergilove “lacrimae rerum“, občutje lepote v minevanju, v malenkostih, v vsakdanjih, drobnih stvareh. Budizem tu torej nikakor ne izključuje občutenja, tudi žalosti, mono no aware je mogoče pripisati prav vplivu Zena na japonsko kulturo.  Budizem pa se ukvarja s trpljenjem in navezanostjo in hrepenenjem, kot vzrokom tega trpljenja. In tu se v tretji pesmi Borgesov Heraklit v neprespanih nočeh morda spet dotika ali pa celo ločuje od Bude. Ali morda raje kar Borges sam, kljub temu, da je verjetno že zagrabil bika za rep in ga vleče za ušesa, vendar pa še vedno samo sluti izvir, medtem ko bije boj sam s seboj.

Heraklit

  

Druga zarja.

Noč, ki se poglobi v sanjah.

Očiščenje in pozaba.

Prva zarja.

Jutro, ki je nekoč bilo večer.

Dan, ki je bil jutro.

Prepoln dan, ki bo obrabljen večer.

Druga zarja.

Noč, drugi kostum časa.

Očiščenje in pozaba.

Prva zarja?

Skrivno svitanje in v tem svitanju

premetavanje grka.

Kakšen tok je to,

kar je bilo, kar je in kar bo?

Katera reka je to, po kateri teče Ganges?

Katera reka je to, katere izvir je nepredstavljiv?

Katera reka je to, ki s sabo vleče meče in mitologije?

Nekoristen je, kdor sanja.

Teče skozi sanje, čez puščave, čez podstrešja.

Reka me nosi in jaz sem tista reka.

Iz krhkega materiala sem zgrajen, iz skrivnostnega časa.

Morda je izvir v meni.

Morda iz moje sence

vstajajo, fatalni in iluzorni, dnevi.

Prva in druga zarja sta  morda tudi prebliska, točki med temo in svetlobo, med svetlobo in temo, prva lahko leži prav v (ne)uzrtju izvira, druga v umiritvi in prehodu v drug svet (mimogrede, tja po Borgesu sodijo tudi sanje).

In tu se vrnemo nazaj k ideji medlenja Matilde Urbach v objemu, k obžalovanju, k hrepenenju, ki pa tukaj in tako preseka krog postajanja in sprememb, ki zahteva drugačno zavedanje. Preblisk je povsem drugačne vrste, kot je tisto, kar bi kak budistični meditant vnaprej pričakoval, vendar pa je za dosego razsvetljenja potrebno menda opustiti tudi takšna pričakovanja. Heraklitovo obžalovanje tako postane tekoče, neovirano, nezavirano, lahkotno.

Und alles ist unvorstellbar

Na poti domov
je moja senca zrasla
na dvanajst metrov

Dekle, ki me je poljubljalo s stisnjenimi ustnicami

Ne zapleševa v plesu strasti, jaz in dekle,
ki me poljubi s stisnjenimi ustnicami.
Iščoč prvinskost, ki je tu ni, ker se ne pojavi šele
v trenutku nikdar obstoječe perfekcije,
jo, žalostno, v kotičkih že s solzicami,
stisnem k sebi v objem brez erekcije.

Gledam jo, tesno ob meni, a nekje drugje,
zamišljena, sama, okrog naju ljudje,
ne bo se odprla, nikdar čisto predala,
preko lic poletijo ji sence, morda le projekcije.
Je samo moja želja, ali le nisva znala,
preteklost, izkušnje, strahovi, afekcije?

Trepetal sem, se  v sebi  kar tresel, in ne znam
biti nezaustavljivo silovit, šarmantno odločen,
miren, že kar mogočen, poskušam s tem kar imam,
in še vedno vztrajam, kot da ne bi že doživel te lekcije,
vem, da me bo bolelo, vem, da zadosti sem močen,
saj ne umre se takoj od ran spolne selekcije.

Vodi kakšna pot do naju, do mene in dekleta,
ki me je poljubljalo s stisnjenimi ustnicami,
preko obzidij navad, preko brezen strahov,
čez mehurčke majhnih svetov v katerih bežijo leta,
skozi trnje želja,  ki se skriva za vrtnicami,
tja, kjer si nisva več tuja, čemur rečem domov.

Tja, kjer se te lahko dotaknem,
tja, kjer se me lahko dotakneš.

Sposojen

preštevam zloge
da začutim trenutek
ki preseneti

Navdušenje

to navdušenje
sršen v roju čebel
ki se zagreva

that fascination
a hornet in a bee swarm
starting to warm up

Ponovno zaseženih nad 100 milijard ameriških obveznic

Včasih bi človek kar začel verjet v kakšne teorije zarote, ko hodi po svetu in gleda kaj se dogaja. To, da je so letališke kontrole čedalje bolj nadležne, hkrati pa čedalje manj smiselne z varnostnega vidika, ok, to še nekako sprejmem, ljudi, ki se ukvarjajo z varnostjo nisem nikdar posebej cenil, še malo manj jih cenim od časov, ko sem se zanimal za računalniško varnost.

Malo bolj človek debelo pogleda, ko bere novico, da so italjanski cariniki zaplenili ta 134,5 miljarde dolarjev ameriških obveznic. Pota svetovnih financ so khmm … zanimiva, ameriški državni dolg je visok in človek se bolj kot nervozi čudi neverjetni mešanici profesionalizma (če je šlo za ponaredke) in amaterizma (v vsakem primeru način, kako je bilo vse to transportirano v Švico), s katero je bilo vse izvedeno. No ampak potem, ko pa prebere še to, da so dva meseca kasneje zaplenili in to spet italjanski cariniki še za 116 miljard dolarjev obveznic, to pa že spada v rubriko “Saj ni res, pa je”. Tja nekam skupaj z novico, da so na bolgarski loteriji dvakrat zaporedoma izžrebali iste številke.

Jasno, vsi vpleteni spet trdijo, da gre za ponaredke, tokrat je to videt celo malo bolj verjetno, da je kakšen talentiran tiskar junija dobil idejo, da natisne ene par sto miljard novih obveznic. Po drugi strani pa je tudi nervoza, se mi zdi, v financah na teh nivojih čedalje večja in dolar počasi postaja ena od svetovnih rezervnih valut in ne več edina svetovna rezervna valuta. Huseinu so med drugim močno zamerili tudi ali pa kar predvsem to, da je hotel plačilo za svojo nafto prejemat v evrih in ne več v dolarjih.  Pa je šlo za drobiž v celotni svetovni trgovini. Zdaj ne gre več za drobiž, jest se sicer ne bi šel kakšne šlogarce in napovedovanja prihodnosti tukaj, ker se na te reči nič kaj ne spoznam, ampak zdi se mi pa, da dodatne rezervne valute nikakor ne morejo vplivat prav krepčilno na vrednost dolarja. Zato omenjam nervozo, jest sem itak precej nervozne sorte človeček, ampak če bi sedel na stotinah miljard dolarjev, bi bil verjetno še precej bolj. Če pa bi pri tem še grozilo, da te stotine miljard izpuhtijo v zrak, potem bi verjetno lahko od silne gostote nervoze lahko spremljali makroskopske kvantne pojave kar na meni s prostim očesom  in ne pod ne vem kakšnimi pospeški in povečavami v sinhrotronih.

Kitajci so se prav fajn zabavali tam nekje v maju ob izjavah Tima Geithnerja, da so naložbe v ameriške obveznice varne, mogoče mu je kdo še pripomnil, da so pred dolarjem zanimivi časi.  S široko zaprtimi očmi bomo še naprej pozorno spremljali nadaljne dogajanje v svetu visokih financ, dokler nas ne bo, tako kot vsako leto cestarje, sredi zime presenetil sneg.

One better day

one beautiful day
(not now, when rain goes away)
in a life (postponed)

 

 

 

Varnostni teater, drugič

Zadnjič sem precej začudeno ugotavljal, da je vse kar je potrebno, da se vkrcaš na letalo, ki leti na relaciji, ki ne vključuje mejne kontrole dokumentov,  kreditna kartica. Lahko tudi ukradena, ponarejena (recimo z ukradenim in  prenešenim zapisom na magnetnem traku na kartici).  Vaše identitete na podlagi veljavnega dokumenta s sliko ne bo na letališču preveril nihče, vsemu govorjenju o biometriji, vsemu sezuvanju čevljev in podobnim ukrepom, ki naj bi ustvarili videz varnosti, navkljub.

Zadnjič sem še mislil, da gre za izjemo, spregled s strani letališkega osebja. Vendar mi to zadnje čase, brez namere in brez posebnega truda, uspe vsakič, tako v Ljubljani, kot v Frankfurtu, zato o spregledu verjetno ne more biti več govora. Če še enkrat ponovim, letalkso karto se danes kupi preko interneta, karta je samo še zabeležek v računalniku, preko interneta se lahko opravi tudi prijavo na let, za slednje pa zadošča tudi, če avtomatu pokažete vašo kreditno kartico. Kasneje vam kvečjemu še snamejo pas, sezujejo čevlje, zaplenijo gel za tuširanje in škarje za nohte, vaše identitete pa ne preveri nihče.

Da pa je slika varnostnega teatra še jasnejša, sem tokrat letel domov 11. septembra, na samo obletnico napada na WTC in Pentagon, ko naj bi bila varnost na višji stopnji in kontrole poostrene. Vendar je to pomenilo samo, da je bilo frankfurtsko letališče napol če ne še malo bolj prazno, če odštejemo po tri policiste na vsakem vogalu. Za ilustracijo: ko sem šel čez varnostni pregled pred letom, kjer rentgenizirajo ročno prtljago,  snemajo pasove in sezuvajo čevlje (pred časom pa so mi že tudi posesali prah s prenosnega računalnika v iskanju sledi eksploziva, hvala lepa, res bi ga lahko pogosteje čistil), me je namesto včasih tudi več sto metrske vrste pričakalo 16 varnostnikov in 0 (nič!) čakajočih.

Je pa bila panika med letališkim osebjem zaradi zapuščenega kovčka raztresene in lahkomiselne gospe (ki ga je kasneje uspela pustit tudi pred avionom), tudi zaradi tega datuma precej pristna in opazna, na srečo se je lastnica prikazala prej, preden se je prikazal kakšen poseben policijski oddelek in preden so izpraznili ta del letališča. Glede na teatralično naravo varnostnih procedur in moj siceršnji cinizem, mi je bilo že skoraj žal: razstreljevanje kovčka napolnjenega z dragimi dizajnerskimi cotami (sklepam glede na opravo lastnice) bi bil lahko čisto fajn spektakel, ampak tako ga ne bi mogel spremljat v celoti.

Skratka varnostni postopki na letališčih so še vedno v največji meri namenjeni ustvarjanju vtisa varnosti in ne sami varnosti poletov. V zadnjih osmih letih so vse načrtovane napade na letala in letališča odkrili z dobrim obveščevalnim delom in ne z raznimi nadlegovanji potnikov s sezuvanjem čevljem in metanjem gelov za tuširanje in zobnih past v smeti.  Pri tem pa trenutni varnostni postopki omogočajo, da se na vseh letih znotraj EU, brez večjih težav neidentificirano prijavi praktično kdorkoli, celo tisti, za katere se sumi ali celo ve, da so dejansko nevarni. Če ne bodo ravno do pike emulirali katerega od zadnjih uspelih ali neuspelih poskusov, jih trenutne kontrole ne bodo prav pretirano ovirale. Varnostni teater, pač.

Izraelci to počnejo drugače. Oseba je bolj pomembna, kot pa prtljaga, identiteto se preverja na podlagi dokumentov najmanj 3x, poleg dokumentov pa se opravi še intervju, ki lahko traja tudi dobro uro. Upam, da pri nas ne bo nikdar treba uvajati takšnih ukrepov, vendar pa opustitev preverjanja identitete, kot ene od osnov varnosti, postavlja pod vprašaj tudi smiselnost vseh ostalih ukrepov.