Videl sem te,
ja, dobesedno sem te zagledal
z ne vem s katerim že očesom,
kot zapuščeno, sajasto,
od dima počrnelo oljno svetilko
V pravljicah piše,
da če svetilko zdrgneš,
prebudiš duha
In želel sem,
da bi svetila
Želel sem,
da bi zasijala
Ampak po par poskusih
so saje le drugače razmazane,
jaz pa se počutim,
kot umazana stara cunja
kot zimske sanje
se snežinke stopijo
spomladi v izvir
spet steče kaplja v potok
reka v morja samih kapelj
nekoč je kristal
belo razpršil žarke
zdaj se preliva
tvori drugačne vezi
zrcali nove slike
toplota dvigne hlap
hlad višav nam ga vrne
kot zimske sanje
Fotke: Kenichi S.
Model in Video: Shiho
Glasba: Oblivion Astorja Piazzolle v izvedbi Montrealskega simfoničnega orkestra
Dirigent: Charles Dutoit
Čez eno uro boš vedela, ali boš imela takrat morda kaj časa zame.
Tvoj svet je tako pust in prazen, prav ničesar ni, česar bi se veselila.
In še vedno te objemam previsoko, kot da bi te hotel zadušit in ne podret.
In ta moja oralna fiksacija oz. poljubljanje je že nadležno.
Ko boš zares potrebna, me morda naskočiš, do takrat pa naj ne težim.
Morda sem ti res kdaj postregel samo z Edamcem s kislimi kumaricami.
In opral tvoje nove gate v metafizični žehti s praškom Ava.
Se ti opravičil za svoj obstoj ob tvojem mrzlovoljnem pogledu.
In nisem raje odveslal sam po reki, potem, ko sem te namočil.
Niti stal strumno v pozoru, vedno pripravljen, ne glede na vse.
Ampak opazil sem tvojo krhkost, drugo stran tvoje trdote.
Občutil tvoj obup za širokoustnim nasmehom.
Občudoval tvojo bistrost in se čudil odsotnosti ambicij.
Razumel tvoj zaprti svet iz katerega ne zmoreš pobegniti.
In vedel za nežnost, skrivnost, ki jo čuvaš samo zase.
Nikdar se ne bom vozil s tabo v drugem razredu.
Nikdar tudi ne bom s tabo, ko boš koga potrebovala.
In ne bom se naslajal ob tvoji nesreči.
Ne bom branil pozabi, da počasi razkroji želje in spomine.
Niti ne bom razglašal, kako mi je vseeno.
Poročaš o dogodku tedna: kupila si dva kompleta spodnjega perila.
Gatke za dušo, praviš, ne za rit.
In jaz si pri tem zelo živo predstavljam,
kako ti majčka iz kot dih tanke tkanine zdrsi navzdol,
kako ti moje roke slačijo gatke
stkane iz samih najbolj nežnih misli,
dokler ne zagledam pred sabo tvoje duše,
do konca razgaljene,
drhteče in trepetajoče
Tvoja duša, ki hrepeni po stiku z mojo,
ki se počasi bliža moji, se je dotakne,
in se nato združi z njo v en nebeški ples.
Stop, ustavi film, tole gre predaleč,
tole sega tja v globine biti moje biti
in stresa vse moje metafizične temelje.
A misliš, da bog rad opazuje tako erotične prizore,
ali se pri tem morda obrača stran?
Med večerno vožnjo po zasneženem mestu je nekdo na radiu pokomentiral, da se ženske ne zanimajo za naravo, ženske so narava in njeni ritmi. Jasno, šlo je za moškega govorca. Da živijo neposredno vpete v lunine cikluse, v ritmu od polne lune, preko vseh krajcev do naslednje polne lune. Da je to še malo več kot samo metafora, da so povezave močnejše. No pa tudi če je samo metafora, je lahko še vedno za kaj uporabna, morda tudi zato, da se jo raztegne čez kakšne običajne meje. Primerjamo lahko recimo odpiranje in zapiranje s svetlobo, ki se ob polni luni v celoti reflektira k nam in ob mlaju v celoti kam drugam. In potem obstaja tudi tista druga stran meseca, ki ni nikdar dostopna našemu pogledu.
No znanost in tehnologija nam včasih odpreta kakšen drugačen pogled in preženeta vso romantiko. Prvo poročilo očividca, ki si je lahko neposredno ogledal drugo stran meseca, je bilo, da ni ta stran nič posebnega, da je iz njegove perspektive videti kot peskovnik v katerem so se nekaj časa igrali otroci, polno lukenj in kupčkov, brez kakšne posebne oblike in definicije. Kako prozaično.
Za romantika je druga stran meseca nekaj nadvse zanimivega in privlačnega. Na strani, ki je ne vidimo se gotovo skrivajo oceani in pa cela oporišča marsovcev, ki se seveda nikdar ne spozabijo, da bi pomolili svoje nosove na nam vidno stran, ampak samo škilijo na nas na skrivaj izza vogala. Kaj drugega bi bilo čisto preveč dolgočasno.
In seveda, če sledimo zgornji metafori, imajo za romantike tudi ženske svojo skrito stran, nekaj kjer se skrivajo čudesa nedostopna našim zaznavam, nekaj kar lahko samo slutimo, ali pa kar apriori vemo. Tako kot tista marsovska oporišča na drugi strani meseca. In če se pojavi kdo, ki bo zatrdil, da je tudi tista skrita stran podobno pusta in prozaična, kot tista druga stran meseca, na kateri ne znamo najti ničesar zanimivega, se lahko posebej trdovratni primerki še vedno izmislijo, da ne smemo gledat samo kaj se dogaja na površini ampak se je treba spustit v globino. Marsovske baze so in so jasno podzemne in pod morda celo odbijajočim ali pa dolgočasnim površjem se skrivajo rudniki diamantov in seveda neskončne globine ženske duše.
Ko se zavem, da razmišljam o sebi,
kot refleksiji svojega pogleda,
skozi tvoji kristalni zrcali,
mi počasi postaja jasno,
da je vrag odnesel šalo,
da je ta meduzin pogled že opravil svoje
in me fiksiral v skalo,
sredi nenehnega valovanja
in pretakanja oceana.
Biti nekdo za nekoga,
je trenutek, ko odnos okosteni,
ko se vsa simultanost
neštšetih tekočih oblik
strjuje v boleče poroženele predstave,
pričakovanja pa se spremenijo v zobe,
ki z užitkom trgajo vse,
kar še ni povsem okamenelo.
Sprehajam se skozi prostore,
skozi kamnite svetove,
ki jih rušim in zlagam skupaj
skozi živo skalo, ki jo špica dleta
z udarci oblikuje in kleše.
Ali arhitekt oblikuje prostor, ali občutje,
ali se da kako v kamen ujeti nasmeh?
In vendar so ti prostori prazni,
v praznini pa straši tvoj duh
Glej, kaj sem storil zate,
glej te gradove v oblakih,
te podobe, to hišo ob cesti
(z garažo za 3 avtomobile)
a ni to nekaj resničnega,
a ni to nekaj res trdnega, izjemnega,
vpijem, vse to je zate, zate, zate, …
Odmev izzvanja počasi v praznino.
Na Jadranu navadno na skale sredi morja
postavijo svetilnik,
ki naj bi opozarjal barke,
pa naj jih nosi veter, ali pa lastni motor,
jih držal stran
in jim hkrati kazal pot drugam.
Včasih pa črno rumeno strašilno oznako
“osamljena nevarnost”
s kroglami in stožci na vrhu,
ki oznanjajo,
kako se ji pravilno izogniti.
Vse to samo zato, ker sem se,
ne vem odgovorov na vse zakaj,
počutil živ in prav prebujen ob tebi,
no, saj ni bilo nič bistveno drugače,
kot prej, samo dosti, dosti boljše.
Vsaj dokler je obstajalo kaj,
kar ni bilo vnaprej določeno,
zacementirano, okamenelo na poziciji,
kar je ostalo odprto za drugega
in se ni upiralo, drobilo, pokalo ob sili,
ki me je vlekla k tebi in spet stran.
Valovi, deževja in tokovi preoblikujejo
ali izpodjedo vsako skalo,
pa tudi človeški duh ni
iz kaj trdnejše snovi napram času.
Z nekaj sreče samo odškrnejo
koščke, jim zgladijo ostre robove
in naplavijo kam, kjer jih morda kdo,
zadosti pisane, vzame domov za spomin.
Biti nekdo za nekoga,
biti ob tebi in s tabo,
biti močen, biti prizadeven,
biti družaben, zabaven, biti odločen,
morda je prav vse, kar pride za biti,
že odveč in je treba samo biti.
Za vse, ki vas navada ali naključje zanese na ta blog, ena mini domača naloga, ni treba raziskovat okrog (lahko seveda tudi), zanima pa me, kakšen je vaš odgovor na spodnja vprašanja:
1. Imate dva avtomobila, oba porabita natanko 6l bencina na 100 km. Prvemu pri tem namerijo 120 g izpusta CO2 / km, pri drugem pa 125 g CO2 / km. Kateri od avtomobilov več prispeva k učinku tople grede, če predpostavimo, da sta vožena enako?
2. Kdo izloči vsako leto največ prvič metana in drugič ogljikovega dioksida v atmosfero:
a./ ljudje
b./ krave
c./ termiti
d./ vulkani
3. Kdo trenutno največ zasluži s prodajo dovolilnic za emisije CO2 v shemi trgovanja z emisijami v EU?
Wired je objavil zanimiv članek, kakšne o sestavinah parfuma Hugo Boss in njihovih učinkih. Sicer nisem uporabnik, ampak vsaj polovica sestavin s seznama se nahaja tudi recimo v mojem gelu za tuširanje, ki se sicer ponaša z oceno “Öko-Test: Sehr Gut”.
Pa poglejmo na kratko, kaj vse se nahaja v eni steklenički parfuma:
Denaturalizirani alkohol
Alkohol je odlično topilo za eterična olja, ker pa so nekateri pripravljeni spiti ampak res čisto vse, kar vsebuje alkohol in ker je alkohol v nekaterih državah močno obdavčen, dodajajo parfumarji predvsem v izogib davkom sestavine kot brucine, ki naredijo pitje parfuma bolj ogabno od bruhanja.
Benzyl Benzoate
Vonj kolonjske mora najti svojo pot direktno v vaš nos in vas zapeljat da mu sledite kot Zajček Dolgouhec v risanki. No Benzyl benzoat poskrbi, da ta učinek traja nekaj dlje, kot bi sicer. Poleg tega je učinkovit tudi proti parazitom, včasih se uporablja tudi za pobijanje uši in stenic. Samo tako, mimogrede.
Diethylamino Hydroxybenzoyl Hexyl Benzoate
DHHB se pri nas uporablja kot sredstvo za absorpcijo UVA-A žarkov, tistih ki povzročajo gube na koži. (svetloba valovne dolžine od 320- do 400-nm). V tem primeru pa poskrbi, da ultravijolični žarki ne razgradijo prehitro dišav v kaj manj milo dišečega.
Citral
Citral spada v družino kemikalij, ki jim pravimo terpeni. Rastline jih proizvajajo da bi z njimi odgnale razne škodljivce in druge nadloge. Citral je mešanica geraniala in nerala, ki daje limonini travi tisti značilen vonj.
Linalool
Še en v kozmetični industriji pogost terpen, ki združuje cvetno aromo z zeliščnimi in lesnimi vonji. Poleg tega preprečuje, da bi se iz jajčec izvalili novi ščurki in odlično pomiri ujete podgane.
Hydroxyisohexyl 3-cyclohexene Carboxaldehyde
V kozmetični industriji tole čudo v izogib polomljenim jezikom in nujnim vožnjam na urgenco imenujejo tudi lyral in je sicer dobro poznan alergen, ki povzroča dermatitis, torej vnetja na koži pri nekaterih ljudeh. Ampak kaj, ko je ena res redkih kemikalij, ki diši po šmarnicah.
Limonene
Olje iztisnjeno iz limoninih lupin. Poleg svoje uporabe v kozmetiki, je zadeva zelo koristna, če želite očistiti svoj štedilnik zasušene in zapečene maščobe, ali pomiti tla. Seveda če ste ekološko zavedni in uporabljate naravna čistila, je namreč bistvena sestavina naravnih razmaščevalcev. Testirali pa so ga že tudi kot biogorivo.
Eugenol
Olje iz klinčkov z značilnim in lahko prepoznavnim vonjem, za katerega ljudski glas pravi, da deluje afrodizično in da prav zaradi njega klinčki stojijo strumno in pokončno. In menda res: študija na miših v Indiji je pokazala, da postanejo miške po zaužitju tega olja še bolj priapične, kot po pošteni dozi viagre.
Hugo Boss, punce! Čeprav bo morda še bolj učinkovita kakšna doza s klinčki dobro začinjenega kuhanega vina kje ob Ljubljanici, v katerem alkohol ni denaturaliziran in lahko odpravi še kakšne druge inhibicije.
Nekaj izbranih odkritij iz 2009, povzeto po The New York Times.
Prej ali slej. Zdaj! Plakate zamenjujejo LCD paneli. Vendar ti LCD paneli lahko tudi s pomočjo kamere vidijo, če jih kdo gleda, kam in kako dolgo gleda, z nekaj malega razvoja in biometrije in povezovanja, pa lahko izvedo tudi, kdo jih gleda. Revolucij v oglaševanju še nekaj časa ne bo konec.
Čevlji kot časomer: V krizi se kikle spustijo dol, prodaja šminke se dvigne, kot se dvigajo tudi pete na ženskih čevljih. Letos smo imeli na modnih revijah med drugim priliko videti čevlje z debelimi podplati, ki spominjajo na rakove klešče. Čudni čevlji, čudni časi.
Nomen est omen: Britanski znanstveniki so ugotovili, da dajo krave z imeni več mleka, kot krave brez imen. In to v povprečju kar za 258 litrov letno več.
Polna ali prazna: Švicarji so s pazljivim eksperimentalnim testiranjem prišli do zaključka, da je prazna pivska steklenica precej boljše orožje, kot pa polna. Za tisto pregovorno na pol prazno oz. na pol polno pa običajno velja, da postane hitropovsem prazna, če se jo poskuša uporabiti v tovrstne namene.
Maščevanje je sladko: V igri ultimat si igralca razdelita 100 dolarjev, tako da prvi ponudi drugemu nek delež, drugi pa to ponudbo sprejme. Sicer nihče ne dobi nič. Racionalno bi bilo v takšni situaciji sprejeti kakršnokoli ponudbo, vendar ljudje to vztrajno zavračamo. Ali je to zato, ker se to dolgoročno splača, ali gre za maščevanje, pravičnost. Pijani ljudje pa so še bolj nagnjeni k zavračanju nepravičnih ponudb, iz tega je mogoče sklepati, da ne gre za dolgoročno strategijo.
Tetris proti PTSD: Odkrita je nova učinkovita terapija, s katero bo olajšano premagovanje posttravmatskih stresnih motenj. Ta čudežna terapija, ki prinaša opazne izboljšave, je — igranje Tetrisa.
Sveti in laja: Američani so z genskimi modifikacijami ustvarili psa (Beagla), katerega šape se ponoči rdeče fluorescentno svetijo.
PageRank ekosistemi: Ameriška znanstvenika sta uporabila googlov PageRank algoritem, ki kot pomembnejše strani označuje tiste, ki imajo več povezav in z njim modelirala, katera vrsta je najpomemnejša za ohranitev večjega ekosistema. Pokazalo se je, da PageRank topogledno deluje dosti bolje od vseh do sedaj uporabljenih modelov.
Roboti s krivdo: Američani so ugotovili, da je krivda nadvse koristna reč, ko so poskušali narediti avtonomne morilske, pradon bojne robote, ki pa se bodo na bojišču vendarle obnašali etično. Katoliška cerkev zna to že tisočletja.
Ljudje s krivdo: Nošenje ponarejenih blagovnih znamk nas naredi manj samozavestne in ne bolj. Rezultati na testih pri tistih, ki so jim dali očala, označena kot ponaredek, so bili slabši, kot pri ljudeh s “pravimi” očali. Uporabljana so bila v obeh primerih identična očala.
Spanje je bistveno: Dojenčki, ki že prve tedne in mesece ne morejo spati in cele noči prejočejo, se kasneje, pri dveh letih težje koncentrirajo, kontrolirajo svoje impulze in se hitreje pustijo zmotit, so ugotovili znansteniki. Te lastnosti pri dveh letih pa kasneje precej dobro napovedujejo uspešnost kasneje v življenju. V spanju se torej vidi človekova usoda. Šlogarce se strinjajo.
Ne Gaja, ampak Medeja: Življenje naj ne bi ustvarjalo pogojev za svoj razcvet, ampak uničuje pogoje za svoj obstoj. Na dolgi rok naj bi zemlja postala spet takšna, kot je bila pred časom: sterilna. Klimatologi enoglasno pritrjujejo.
Fluoridi + Litij: Če že dodajamo fluorid pa dodajmo še litij. Voda na granitnih tleh vsebuje sledi litija in sodeč po raziskavah, to vpliva na stopnje samomorilnosti. Torej so morda apnenčasto kraška tla kriva za stopnjo samomorilnosti na slovenskem. Morda bi morali, tako kot dodajamo fluoride, v pitno vodo začeti dodajajti še litij.
Divji mesec: Cene parcel na luni letijo v nebo, odkar je nasa odkrila, da se na luni nahaja voda kot led. No zaenkrat še ni zakonov, ki bi to regulirali, torej se lahko odprejo nova področja za osvajanje, nov divji zahod.
Umetna drevesa: v Veliki Britaniji, kjer je pod gozdom morda še 2-3% celotne površine razmišljajo o umetnih drevesih, ki bi absorbirala CO2 iz ozračja. Kaj je že narobe s tistimi običajnimi drevesi, da jih je potrebno nadomestiti z umetnimi?
Kolaborativna matematika: Komentatorji na blogu zelo znanega matematika iz Cambridge-a, so uspeli v šestih tednih dokazati teorem, s katerim si je profesro prej dolgo neuspešno razbijal glavo. Od pisanja enciklopedij, do matematičnih teoremov, vse bolj se kaže, da ima prav stari slovenski pregovor, ki pravi: “Več glav več ve.
Simfonija za opice: čelist njujorškega simfoničnega orkestra je želel preveriti, ali drži hipoteza, da naše odzivanje na glasbo izvira iz glasov, ki jih poslušamo že v maternici. Od bitja srca do šuma krvi. Torej bi se morale različne vrste različno odzivati na drugačen tempo. Tamarinde je menda pomirjala ustrezno pospešena Metallica, na glasbo v našem tempu se niso odzivali, posebna kompozicija napisana zanje, pa jih je spravila v čustveno vznemirjeno stanje.
Starejši so boljši: dolgo se že ve, da z izjemo prodajalcev, denarne spodbude pri plači, še posebej v kreativnih poklicih, ne dajo pričakovanih rezultatov, nasprotno spodbujajo konformno vedenje in ne inovativnosti. Raziskave pa so tokrat pokazale, da zaposleni nad petdesetim letom na določenih testih, še posebej pri odločanju, posekajo svoje mlajše vrstnike. Pokazalo se je tudi, da starostno mešane skupine delujejo bolje pri reševanju problemov, kot starostno homogene. Diversity works.
Naključno promoviranje: če promovirate tiste, ki so dobro opravili svoje dosedanje delo, slej ko prej pridete do Petrovega načela, ko vsa mesta zasedajo ljudje, ki so nesposobni opravljati svoje delo. Če ljudi, ki naj napredujejo preprosto izžrebate, je to menda na koncu celo najboljše za celotno organizacijo.
Nasmeh kot prediktor ločitev: Ljudje, ki se več smehljajo na svojih fotografijah, imajo večjo možnost, da ostanejo poročeni, kot tisti bolj resni. Razlike so statistično pomembne, ne pa tudi gromozanske, zakaj pa še ne ve nihče.
Natisnite si računalnik: s posebnim tiskalnikom je mogoče že nekaj časa natisniti na folijo zelo kompleksne elektronske naprave. Vendar ta tanka folija za svoje delovanje še vedno potrebuje debele baterije, tako da to ni imelo posebnega smisla. Do pred kratkim, ko so uspeli narediti tudi baterije v debelini folije.
Dež in izobrazba: Ne samo sedenje ob knjigi ob deževnih dneh, če ste iz Indonezije in ženska med 26 in 47 letom, potem je količina padavin odličen prediktor povprečne izobrazbe in premoženja. Več dežja, višja izobrazba. Regionalno in časovno. Ne velja za moške.
RFID v smeteh: V prihodnosti, če boste odvrgli recimo kakšno strupeno baterijo v smeti, namesto na posebno mesto za recikliranje, vam bodo vse nastale stroške plus še kakšno kazen zaračunali kar vaši smetarji. S pomočjo RFID bo mogoče zelo enostavno sledit proizvodu skozi življenski cikel do končne razgradnje in reciklaže. Morda bo poleg palice kje še kakšen korenček. Sosedove kante za smeti pa bodo naenkrat imele debelejše ključavnice, kot recimo lopa s kosilnico in drugim orodjem.
Darth Vader komarjem: Prve žrtve laserskih žarkov morda ne bodo severnokorejske rakete, ampak komarji. Namesto mrež bi lahko prostore in postelje varovale laserske mreže, ki bi uničevale komarje. Bill Gates se je menda že pozanimal, ali bi poleg meča Dartha Vaderja, prirejenega seveda za komarje, naredili še kakšno tovrstno zvezdo smrti, pravi da bi mu prišla zelo prav v boju proti malariji.
Zombiji: po računalniških modelih, nimamo nobenih šans, če se na tem svetu pojavijo Zombiji, tiste sorte kot nekdaj v Romerovih filmih. Tudi zdravila ne bodo pomagala. Edino zdravilo je menda atomska bomba, dokler je zadeva še lokalno omejena. Na srečo pa so Zombiji letos napadli samo knjige Jane Austen.
ti mrzli dnevi, ko nimaš nikogar za objet,
in si greješ roke s kuhanim vinom,
ki ti stopi v glavo, a ne doseže duše,
ko v škornje, plašče, šale ves odet,
čutiš hlad, ki se prežene ga šele z nasmehom
in iščeš par oči v katerih bi se lahko izgubil
ti mrzli dnevi so čas, ko preostali svet
poskuša z ulic pregnat temo in tišino,
in kuri ognje, spušča pisane rakete,
v upanju da pisan trušč in ognjemet,
prižgeta iskrice v očeh in vrneta bližino,
v škatli z mašno kupljene identitete.
ti mrzli dnevi, ko na usta tiho se prikrade ti nasmeh,
za vse tiste, ki ga le lahko uzrejo,
kdo bil je človek in kdo bog in kaj je greh,
so le besede, ki že nič več ne povejo,
ko se sam zaveš, da si in odkorakaš v svet,
bolj vroč, kot vrh prižgane cigarete.
 | carpensky on Insajderski pogled |
 | bp on Dekle, ki me je poljubljalo s … |
 | Samma on Dekle, ki me je poljubljalo s … |
| Monopoly za 135 milj… on Italjanski financarji na švica… | |
 | kix on Mirror |
