h1

Fašisti

July 12, 2018

Policija na meji krši predpisane postopke in zakone pri obravnavi ekonomskih migrantov, ki poskušajo na meji zaprositi za azil. Ne v Trumpovi Ameriki, ampak v Cerarjevi Sloveniji. Tako pravijo tisti, ki so bili vrnjeni v Veliko Kladušo in kot totalni outsiderji za našo politiko niso niti najmanj pomembni. Kar je sicer še vedno boljše od nasilništva, ropov in kraj, ki jih po istih navedbah izvaja hrvaška policija. Ampak se bojim, da tudi pri nas od tega nismo več daleč, to je pač prvi korak. In korak za korakom in mehko in počasi postajamo vse bolj podobni fašistom.

Migranti res izrabljajo azilno zakonodajo, je pa ne kršijo. Kar pomeni, da je problem v azilni zakonodaji vsaj v podobni meri, kot pri migrantih. In nikjer ne vidim, da bi se komu mudilo s sprejemanjem sprememb ali organizacije, po katerih bi lahko hitreje obravnavali in zavračali tiste, ki v svojih državah niso zares ogroženi. Res to ni posebej lahko, saj nimamo infrastrukture, na državno iz izvornih držav se ne gre in se ne smemo zanašati, veleposlaništvo in konzulat je v naši diplomatski mreži verjetno nekje pet držav stran in preobremenjeno, za kakšna druga iz prijateljskih držav, ki sicer močno pritiskajo na nas, pa je kaj takega prioriteta 6231739. In res se tisti, ki izkoriščajo azilno zakonodajo potrudijo in pridejo brez vsake dokumentacije, da bi postopke čimbolj zavlekli. Če bi uvedli listo varnih držav, bi zelo hitro vsi postali Sirijci.

Vseeno pa bi si z vidika pravic recimo zaslužili najmanj en intervju, v katerem bi si morali res potruditi, da bi pokazali, z dokumenti ali kako drugače, da prihajajo iz nevarne države, ali da so v določeni varni državi resnično ogroženi, šele potem bi lahko vložili prošnjo za azil. Če ni dokumentov, pa s poznavanjem države iz katere naj bi izhajali in običajev in jezika in vsaj plavzibilnim opisom nevarnosti, ki jim grozi. V pravni državi, ki ima ustrezne zakone in so zato človekove pravice resnična vrednota.

O tem obstajajo politična nesoglasja, o katerih pa se odkrito ne govori dosti. Če želi nekdo živeti odkrito kot gej v recimo v Alžiriji, kjer sicer ni kakšnih spopadov, bo njegovo življenje lahko precej kratkega veka. Če bo živel kje na podeželju, se mu lahko slabo piše, tudi če bo zelo diskreten, z nekaj smole tudi v mestu, če ima le zadosti zagovedne sosede. Načelno bi se težavam lahko izognil tudi recimo s selitvijo tudi na drug konec države in zato za azil naj ne bi mogel zaprositi. Vendar, če dobi zato policijsko kartoteko in ga začnejo preganjati kombinirano verskoblazno-državni organi, mu tudi selitev ne pomaga in mu preostane skrivanje ali odhod in iskanje azila. Včasih tudi v naglici in kakšne dokumentacije, da te preganja policija, pač ni lahko ali ni mogoče zbrati. Verskoblazna politika bo tudi pri nas trdila, da gre za vprašanje življenskega stila in da se pač prilagodiš ali pa celo prevzgojiš v vsestransko prilagojenega podanika, identitetnoblazna politika, da imaš ne glede na okolje in na vse okoliščine pravico živeti tisto, kdor hočeš biti, pa naj bo to transspolni svetovalec za visoko modo v Darfurju ali cis sodnik šeriatskega sodišča v Kölnu. Posledica tega je, da se Pakistancem ne sme avtomatično zavrniti možnosti da oddajo vlogo za azil, čeprav je verjetnost, da je upravičena 1:10000 ali manj, po drugi strani pa se jih lahko zavrača in pretepa kar počez, kljub temu, da ni ravno najbolj zakonito, brez klicanja na odgovornost.

Policija je v tem primeru servis, ki (tako kot vedno in povsod), ki poskuša zadovoljiti svoje politične gospodarje. In tako se v politični zmedi lahko zgodi, da policija v Beli krajini sprejema prošnje za azil, v Posavju in na Primorskem pa jih brez kaj dosti ceremonij vrne na Hrvaško na batinjanje. Potem je tam prošenj za azil zaradi socialnih omrežij in širjenja informacij po le teh kmalu preveč in se stvar obrne in imajo večjo možnost, da jih kdo sliši in usliši povsod drugod, kot pa v Beli Krajini, kjer se jim potem z batinami dopoveduje, da se je prehod že zaprl.

Skratka batine policistov omogočajo politikom, da se lahko nasmejani slikajo pred kamerami, brez da rešijo politični konflikt in uredijo problem.

In ko politikom postane všeč, da se lahko brez odgovornosti sprenevedajo in trosijo takšne ali drugačne lepo zveneče puhlice, zraven pa se resnične družbene probleme rešuje z državnim in paradržavnim nasiljem, takrat smo v nevarnosti, da se začnemo premikati proti fašizmu. V začetku velja to za zoprne probleme tistih, ki nimajo prav nobenega političnega vpliva, potem tiste, ki imajo premajhnega, na koncu pristanemo pri Trazimahu, ki je pred tisočletji trdil, da je pravica tisto, kar koristi močnejšemu. Platon je v odgovor napisal Republiko, ki je vodena umno, načelno, Kant je dodal še kategorični imperativ, ki seže preko dotedanjega edin zveličavnega sektaštva še tako mogočnih cerkva in njihovih sicer vsemogočnih in menda univerzalnih bogov. In nazadnje in nedavno, ko so se vzpostavljali pravni in načelni okvirji, na katerih naj bi zgradili manj krvavo sobivanje, smo tem temeljem dodali še univerzalne človekove pravice.

Največje migracije v zgodovini človeštva so se zgodile v zadnjih 30. letih na Kitajskem. Zanje večinoma niti ne vemo, ker so potekale mirno in postopoma iz kitajskega podeželja v velika mesta. Politika je bila nanje pripravljena, če jih ni celo povzročila in spodbujala. Migracije in družbene spremembe skratka niso nekaj, kar bi nujno in samo povzročalo konflikte in vojne in spopade. Za vojne in spopade so vedno zaslužne nekatere politike in seveda zraven vsi, ki jih podpirajo. Še največkrat zunanje. Četudi imajo lahko tudi notranje, naprimer kmetijske lahko določen vpliv: evropske kmetijske subvencije, ki naj bi pomagale ohranjati strateško sposobnost lastne pridelave hrane, preprečujejo, da bi deli Afrike bili bolj konkurenčni s svojimi boljšimi okoljskimi pogoji za pridelavo hrane.

Migracije iz Afrike in Bližnjega vzhoda, Afganistana in Pakistana in Bangladeša prav tako potekajo že dolgo. Črne Afričane je včasih za nas pretepal Gadafi, če so se podali na pot proti trdnjavi z imenom Evropa, Španci pa so postavili ne eno, ampak več ograj v Ceuti, preko katerih so dnevno plezali in bili dobesedno metani nazaj. Migranti iz Bangladeša so na srečo dlje stran in bolj oportunistični, poleg tega pa so jih absorbirale bogate arabske države, kot napol suženjsko delovno silo. Problemi torej niso novi, ampak vemo zanje že nekaj časa, rešujemo oz. prikrivamo pa jih prav tako že nekaj časa z nasiljem, le da je bilo to do zdaj bolj oddaljeno in zato bolj skrito.

Problem se je povečal in postal samo bolj očiten še z begunci iz Sirije, čeprav so ti begunci samo manjšina tistih, ki so skupaj z njimi pritisnili proti Evropi in ki vključujejo med drugim tudi Kosovarje. In Nemcem se je za trenutek zazdelo, da bi bilo nasilje vsaj nad temi begunci, ki smo ga sopovzročili, preveč podobno tistemu, ki so ga počeli še ne tako dolgo nazaj in so z nekaj občutka krivde, ki smo jim ga vbili v glavo (preveč) na široko odprli vrata in problem je postal bližji in večji in bolj akuten. Ali pa so taktično premaknili celotno družbo nazaj v čase, ko bo fašizem spet sprejemljiv, kot pravijo nekateri, čeprav se tak pogled celo meni zdi preveč ciničen. Čeprav je bil morda celo neizogiben in le pospešen.

Jasno so vzroki v velikih razlikah v kvaliteti živjljenja. In rešitev za ta problem je, da bo Nigerija s svojo demografsko eksplozijo in aktivnostjo za prebivalce vseeno bolj atraktivna in dinamična, kot dekadentne in postane vode postarane Evrope. Ali pa fašizem, ki bo vodil v nove vojne, ki pa ne bodo prinesle miru in zmage.

Advertisements
h1

Hierarhologije

July 2, 2018

Dr. Vesel pravi, da je globoka država tista, ki je uničila otroško kardiologijo v UKC. Vrhovni sodnik Zobec piše o montiranih procesih in čudežnih sinhronicitetah, ki imajo menda prav podobna počela in kar samo Ministrstvo z velikim M je “zaukazalo denegacijo dejstev” iz videoposnetkov v vseh medijih. Sam sem do tega, da je država tista, ki uničuje svoje podsisteme v PR probleme, precej skeptičen. Kot tudi do tega, da je pri nas država posebej globoka, meni se zdi pogosto precej preplitka, sploh ko je potrebna hitra in premišljena in usklajena reakcija, recimo v primeru požara v Kemisu, včasih pa tudi, ko po njej gazi tak ali drugačen politični Houdre (z izrazom Houdre seveda nikakor ne mislim izključno na g. min. Počivalška, pa če se mu lahko še tako prilega).

 
Pod globoka država dr. Vesel seveda pojmuje dr. Geršaka in verjetno tudi dr. Kendo in še kup politično nastavljenih vodstev UKC in njihovih oprod in dvornih dobaviteljev in še kakšnega bolj politika kot zdravnika povrh. Prva sta mu pred časom šefovala in s strokovnostjo in delom katerih predvidevam ni bil posebej zadovoljen. Verjetno tudi čisto upravičeno, g. ima po mojem mnenju za te reči tudi precej visoke kriterije, kar je seveda vse prej kot narobe. Kriteriji in kvalitete g. Zobca pa niso posebej očitni, g. verjetno ni posebej slab pravnik, glede na družbo in karierno pot, ki jo je zgradil v “socialističnem” sodstvu, je pa z vsakim zapisom bolj očitno, da živi v rahlo drugačnem svetu, kot pa večina ljudi okrog njega, v svetu, v katerem je sam precej bolj pomemben, kot pa v tistem, v katerem se nahajamo tudi ostali.

 
Dr. Žiga Turk v obrambo gospodu Zobcu in po sledi dr. Jordana Petersona trdi, da zanemarjamo hierarhije, ki so naravna danost in zaradi katerih bi morali nekatere ljudi obravnavati drugače ali pa vsaj “bolj enako” kot druge. Predvidevam, da se civilizacijskim pridobitvam, kot je med drugim tudi enakost pred zakoni, vendarle ni pripravljen povsem odpovedati. Kar pa meni zveni rahlo paradoksalno, njemu pa ne, tako da je povsem mogoče, da si pod hierarhijami ne predstavljamo povsem identičnih konceptov. Verjetno misli, da bi morala biti pravila oblikovana tako, da bi zajemala vse razlike. Kar pa je včasih težko, če ne že čisto nemogoče, po mojem pa kar antitetično samemu konceptu pravil in principov. Dr. Turk trdi, da so hierarhije naravne in ne le socialni konstrukt, torej bi bilo za spoznavanje in razčiščevanje morebitnih paradoksov treba pogledati v naravo. In verjetno bodo uvidi v človeško hierarhično naravo lažji in boljši, če pogledamo k primatom, še najbolje k šimpanzom in bonobom, kot človekovim najbližjim sorodnikom, kot pa v razvojno prazgodovino h kakšnim jastogom.

 
In tukaj dr. Frans de Waal, znani primatolog, opiše, katere so lastnosti in naloge alfa samca v krdelu šimpanzov: alfa je tisti, katerega naloga je skrbeti za mir v tropu. Alfa je tudi glavni tolažnik z nadpovprečno sposobnostjo empatije, saj je le ta nujno potrebna, da se zagotovi stabilnost delovanja krdela. Še daleč ni alfa najmočnejši, niti najizkušenejši šimpanz, bistveno bolj kot fizična moč ga določajo odnosi in prijateljska razmerja. Se zgodi, da prevzame oblast tudi kakšen tumpast nasilnež, vendar je njegova vladavina pri šimpanzih navadno kratkega veka, saj ima vsak močnejši samec ali pa tudi protopolitična združba v tem primeru zelo močno motivacijo, da ga nažene. Biti mora torej čustveno inteligenten, če boste tako lažje razumeli, prosto po Golemanu, čeprav mi niti izraz, niti Goleman nista kaj posebej všeč. In socialno spreten. Kar vključuje tudi, da zna premisliti, kdaj se je bolje umakniti, kot pa vztrajati na začrtani poti, pa četudi je umik samo taktičen. Sicer se tisti nad njim verjetno počutijo dolžne naložiti mu najmanj kakšno vzgojno, še posebej če bi rad nasilno uzurpiral obstoječi red in pa mir, pa kakršenkoli že le ta je.

 

Napredovanje v tropu šimpanzov zahteva veliko obiranja bolh s hrbtov ali pa direkten spopad z alfo za položaj in prestiž in dostop in kar je še ugodnosti, ki jih prinaša položaj, ali pa vsaj drugačen mir, ki je tudi nekako povezan z oblastjo. Oziroma proti krivicam in za načela in pravila. Med katera lahko štejemo tudi strokovnost.

 
In počasi se nam lahko zasvita, da ima dr. Turk prav, hierarhije so morda res pomembne. In iz vsega opisanega je očitno, da bo Jan Zobec na čelu katerekoli od teh precej verjetno precejšna katastrofa. Pa tudi dr. Vesel bi morda pri kletki z opicami v ljubljanskem ZOO lahko kdaj premišljeval, ali je bilo njegovo delovanje vedno koristno in nujno za zdravje tistega tropa primatov, ki je poskušala skrbeti za druge primatke s problemi na njihovih še majhnih in bolnih srčkih. Saj strokovnost in pravila niso nekaj, kar bi lahko cenili sami po sebi, ampak šele ko koristijo vsem v skupnosti, ali če hočete, v hierarhiji.

h1

iManuel

May 29, 2018

Letni servis jezika
mehanik umazan od olja
razstavlja pogonske sklope
vse do črk

bikova glava in pastirska palica
mu ležita ob nogah
kot črne črte in krivulje
iz kapelj in madežev

iz delavnice je ob zamahih kladiva
slišati glasove
el, il, ilah, ael, ailh, oil
ali nekaj temu podobnega

zaposlen s praktičnimi problemi
je videti prav srečen
ko zre v temo jeklene cevi
ki ji ni videti konca

bilo je treba, se oglasi
vedno in povsod je treba
če vprašate mehanika
ki rad servisira tanke

jasno, mu pritrdim
tudi sam ponovno srečen
da je poln tank öla
tukaj z nami

h1

Usode hujše od smrti

April 12, 2018

Fates worse than death, pridiga Kurta Vonneguta v katedrali sv. Janeza iz 1982 mi je zadnje dni večkrat priplavala do zavesti. Čudno to sicer ni, ker sem že dolga desetletja velik fan omenjenega gospoda, bolj zanimive pa so asociacije, ki so pripeljale do tega.

V tej pridigi Vonnegut označi križanje za praktično edino reč, ki je hujša od same smrti, pri kateri je smrt lahko odrešitev in Rimljane proglasi za eksperte na področjih bolečine in trpljenja. Če bi poznal učinke živčnih strupov, potem bi dejal, da se imajo Rimljani še marsičesa za naučiti. Zastrupitev z radioaktivnim polonijem je sicer manj intenzivna, je pa trpljenje veliko dolgotrajnejše od križanja. Vse to pa je neprimerljivo s posledicami, ki jih pusti zastrupitev s sodobnimi živčnimi strupi. Sporočilo je seveda enako, če se uprete, vas doleti smrt. Z nekaj smole, če napad preživite, bo to najhujša mogoča usoda, posledice zastrupitve so lahko hujše od smrti. In zraven podobno velja še za vaše otroke.

Za Bushmane je biti zaprt hujše od smrti, celo v kratkotrajnem ujetništvu skoraj dobesedno uvenejo in umrejo. Ostali smo glede tega bolj trdoživi in nam odvzem svobode, zaprtje v obupno okolje ne vzame tudi upanja, če je že sicer urejeno tako, da nam vzame praktično vse ostalo veselje. Mnenja so torej tukaj deljena, čeprav je dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve že za marsikoga spada v to, o čemer govori g. Kurt Vonnegut.

Ko je Jezus vstopil v Jeruzalem, je imel nekaj za povedati, nekaj za kar je vedel, da marsikomu ne bo všeč. Vedel je, kaj ga lahko z nekaj smole doleti. Enostavno bi se lahko temu izognil in odšel naprej. Ampak se ni in se je raje zavestno odločil za najhujše trpljenje, kar so jih tedaj poznali. Tudi dandanes se razglašajo in oglašujejo usode hujše od smrti, naj gre za zastrupitve z novičokom, ali izolacija v sobici v ekvadorski ambasadi, življenje na begu in ironično dobesedno na milosti političnih oblastnikov v Rusiji, kot v primeru Snowdna. Ker so nam želeli nekaj za povedati. Pa čeprav včasih samo takšno malenkost, da je cesar nag, kar bi sicer lahko videli tudi sami, če bi si le upali priznati. V starih časih so sicer posthumno takšno dejanje še znali prepoznati za nekaj izjemnega in vrednega čaščenja, nekaj kar presega ustroj in razmerja tega sveta. In od takrat so se, vsaj kar se tiče ustroja in razmerij, z nekaj malega izjemami in spremembami, menjala predvsem imena. Zato je prav, da se spomnimo, da je vsaka stvar, za katero je nekdo pripravljen tvegati usodo hujšo od smrti, potencialno velika reč.

h1

Strici iz ozadja ali reverse dominance gre na volitve

March 16, 2018

O njih vemo vse, razen njihovih imen. Odločajo o najpomembnejših vprašanjih, nadzirajo denarne tokove, brez njihovega žegna se ne zgodi nič pomembnega. Radi imajo javna naročila in delujejo iz sence. Občasno znajo uporabiti silo, če se kaj ne zgodi po njihovih navodilh. Seveda govorim o Cosi Nostri, Ndrangheti, Mafiji in podobnih združbah, če ste najprej pomislili na kaj drugega, potem si lahko na steno nalepite plaketo, da ste se vendarle naučili brati med vrsticami. Edino tam se namreč včasih o tistih brez imena lahko kaj napiše, drugje vlada zakon molka, podprt tu in tam tudi s kakšno pravnomočno sodbo in sodno prepovedjo. Gospod predsednik vlade in kasneje države, torej vseh uradnih hierarhij, o njih samo okoliši, tudi še taki troublemakerji začnejo prej tiho pezdeti, ko bi jih morali vendar razglasiti.

Imen pa še vedno ne veste. Veste morda, da ste morali nekaj napisati, je naročil urednik, urednika je poklical Zavrl, kdo pa je angažiral Zavrla pa verjetno že ne več. Oziroma je naročil Lasbaher, ali pa je telefoniral Perovič oziroma kakšen drug ruler, kot so si nekateri sami rekli včasih, ob kakšnem dragem viskiju. Ti gospodje brez imen pa jih gotovo poznajo, saj vendar njih kličejo pod M za naslednji medijski umor. In gotovo ve Požar, ki na tem področju izvaja dumping. In zdaj gre na volitve in bo izkoristil vse mafijsko medijske zveze in v takšni zgodbi gladko zmagal.

Razen če ne bo. Ker ni samo ena mafija, ampak so tukaj družine Bonanno, Colombino, Gambino, Genovese in Luchhese, ki se včasih kje spopadajo in drugič sodelujejo in volitve so teren, pred katerimi se oblikujejo zavezništva in tudi antagonizmi. Če gre za politični spopad, potem se med seboj spopadajo stranke, torej so Bonnani Židanovi, Colombini Janševi, Gambini Erjavčevi, Genovesi Cerarjevi in tako dalje. Ampak ne gre tako dalje. Novi obrazi bi se lahko v takšnem okolju povzpeli, če bi oceansko združili ali na trgu našli Suttona, Dillingerja, Nelsona, Floyda, Parkerjevo in Jamesa, ki obvladajo potrebno tehnologijo in znajo priti do sredstev. In najde se včasih kakšen Jagodič in najde se tudi kakšen Jamnikar. Ampak potem ti Sutton noče pretepati kurb in Dillinger prazniti parkomatov in imaš PRobleme. Da pa za prav vsake volitve najdeš ekipco prostih strelcev, ki zna deklasirati vse do tedaj znane mafijozote, pa je mogoče samo v pravljicah.

Razen če niso čudodelni predvolilni gunslingerji, veličastnih sedem samurajev, za običajne politične stranke predragi. Torej če govorimo o precej miljonih za to, da se lansira politična blagovna znamka. In seveda zato v SDS zbirajo zakmaške pri članstvu, ostali so za kaj takega prerevni, edino ti neimenovani bogati strici iz ozadja so zdaj okrog Šarca in zadnjič okrog Cerarja skoraj dobesedno tlakovali pot z denarjem in uslugami in protidobavami in podobnim. S toliko denarja pa bi po parih volitvah kakšen od samurajev že lahko postal šogun in sam določal kdo bo koga in s kom.

Razen, če ne bi s tem ogrozil kakšnega obstoječega šoguna, z dologoletno prakso in izkušnjami tam nekje v udbi in njenem morjenju in bombardiranju doma in po soseščini. Ampak v tem primeru bi za miljonske denarne tokove lahko videli tudi reden tok trupel dol po Savi. Gospod, ki je bil v začetku svoje poti še mlad, bi se moral kaj hitro spopasti s svojo podobno ambiciozno konkurenco, preden bi se povzpel na sam vrh. Gospod ki je bil pred tridesetimi leti na vrhuncu, pa bi bil danes že precej obnemogel, da bi ga s položaja za ta denar že pred leti odstrelili. Tako to gre, Maranzana zamenja Bonnani, Profacija Colombo, Mangana Gambino, Luciana Genovese in tako dalje in tako naprej.

Razen, če ni realnost dosti bolj prozaična. Zdenka ima prijateljico Elizabeto, ki ima sposobno in zanesljivo hčerko in ko Mirko protestira, da bi se rad ozrl še malo naokrog in pogledal več sposobnih kandidatov, dobi oster pogled, naj vendar ne bo neumen, da bi dovolil, da mu drugi izbirajo ekipo in vplivajo na odločitve njegove vlade, ker če ne bo on izbral, bo nekdo drug pripeljal svojega. Kdo drug si želi kaj skriti in je prisiljen narediti kakšno uslugo in objaviti kakšen članek, ki ga sicer ne bi. Tretji je vesel, da lahko postavlja svojo partikularno medijsko agendo in blokira vse, kar bi jo lahko ogrozilo. Skratka politična podoba vedno lepo odraža silnice in širše (ali včasih ožje in bližnje) odnose v naši družbi.

Strici iz ozadja pa so v tem primeru lahko tudi tete. Ali pa tudi utvare. In Boštjan Marija zato na stara leta izgublja živce, da ni lepo pregledne hierarhije, kjer bi se, prosto po Jordanu Petersonu, lahko boril za dominanco s sebi podobnimi, saj ni več jasno koga lahko počiš po gobcu in koga ne smeš in komu lahko hodiš po glavi in komu ne smeš. Ljudje pa bi po BMZ svoje statuse javno in jasno razglašati in oglaševati, če bi stopili iz vrste, pa bi seveda dobili najmanj eno vzgojno okoli ušes. Ker danes lahko prileti kakšna Rdeča Zorica okrog ovinka, ti pa ne veš ne od kod in točno zakaj, svet pa postane enako nepredvidljiv, podobno kot ženske nepredvidljivo izbirajo svoje partnerje in se odločajo za otroke, ne meneč se za red in to, “kar je edino prav”.

In izvolili bomo, tako kot že nekajkrat, nekoga, ki je naš in prijazen in sprejemljiv. Ki ne bo sprožal viharjev in postavljal vsega na glavo. Ki ne bo naredli nič, ker je vse tako, kot mora biti.

Razen, ko tako ne bo več moglo biti.

Reverse dominance ni nekaj slabega, pomeni lahko, da imamo potrebno (politično) moč, da lahko vsaj včasih resnično zahtevamo od tistih, ki naj bi bili naši voditelji, da nam odgovarjajo (in ne, da jih samo lepo prosimo). Ali jih celo po potrebi zamenjamo. V šoli nam sicer pravijo, da se temu reče demokracija, ampak slednja je po mojem precej bolj komplicirana kategorija.

Tako se lahko zdi, da je reverse dominance pozitivna kategorija, ki lahko uravnoteži hierarhično družbo in jo tako tudi stabilizira in pomembno izboljša. Vendar pa se lahko tudi izrodi in ima kaj čudne posledice. Lep primer je afera Novič oziroma še druge povezane s Kemijskim Inštitutom v Ljubljani, katerega vodstvo je pred časom prevzel dr. Janko Jamnik in uvedel klasično hierarhično vodenje, kjer ljudje nižje v hierarhiji za svoje delo in rezultate odgovarjajo nadrejenim. Za razliko od ureditve, v kateri je bil naloga vodstva zagotavljanje sredstev za ohranjanje obstoječe strukture in odnosov. To je zgleda (tako vsaj pravita policija in sodišče) tako zmotilo nekatere zaposlene, da so uporabili skrajna protopolitična sredstva, umor, in tako najmanj dvakrat tako poskusili spremeniti organizacijo in odnose (od tega enkrat krvavo “uspešno”) na zadnje čase menda precej raziskovalno uspešnem KI, ki pa očitno ne ustrezajo vsem sodelavcem KI.

Stroge vojaške hierarihije so se pokazale za potrebne, ko je potrebno koordinirati veliko število ljudi za učinkovito dosego enega cilja. Raziskovalci omrežij, pa naj gre za ljudi ki se pogovarjamo, ali za veliko število računalnikov ali naprav, ki komunicirajo med seboj, pravijo, da so hierarhična omrežja (kjer imajo posameznio členi lahko bolj ali manj centralno vlogo) pri koordinaciji in komunikaciji nasploh učinkovita. Da se takšne ali drugačne hierarhije zelo hitro in tudi spontano pojavijo in vzpostavijo, kjer imajo smisel.

In obratni vzvodi moči naj bi pomagali, da se hierarhična koordinacija velikih skupin ljudi ne izrodi, da lahko preverjamo, če še služi ciljem, medtem ko izrojena hierarhija služi sama sebi. Premočni obratni vzvodi moči pa bi preprečili, da se kakršnakoli hierarhija vzpostavi in bi jo dezintegrirali, tudi, če bi dobro služila namenu.

Namen ali cilj pa je inherenten kakršnikoli akciji. Akcija naj bi vpeljala določeno spremembo. Če gre za kompleksne reči, bo vpletenih veliko ljudi in vzpostavila se bo hierarhija. Kdo bi se lahko uprl tej akciji, upor pa je možen na dva načina, ali skozi konfrontacijo, bojem, ali spodkopavanjem organizacije, ki se je vzpostavila za izvedbo akcije. Če pride do konfrontacije z reakcijo, mora ta vzpostaviti alternativen akcijski načrt in ga uspešno izpeljati. S spodkopavanjem organizacije, pa je rezultat kvečjemu status quo.

Z revolucijami nismo imeli pretežno samo pozitivnih izkušenj, zato je nezaupljivost do kakšnih revolucionarnih ali pa reakcionarnih akcijskih načrtov kdaj mogoče razumeti. Vendar pa je odsotnost razprave o smotrih in konfrontacije idej prav tako ali včasih še bolj problematična, ohranjanje statusa quo oziroma obstoječih razmerij pa nikakor ni samoumeveno najboljša možnost in pomeni, da gre za podobno nedinamično in izrojeno družbeno obliko, podobno kot pri hierarhiji, ki služi v prvi vrsti sama sebi.

S tega vidika je pojavljanje političnih organizacij brez programov škodljivo. Pa naj si gre za stare stranke in organizacije, ali za nove. Če en obstaja akcijski načrt, potem je tudi organizacija nesmisel. Oziroma je kvečjemu namenjena predvsem temu, da bo vse še naprej tako, kot je bilo do sedaj.

Če sem že za zadnje dvoje volitve dejal, da gre moj glas komurkoli, ki ne gre v koalicijo z DeSUS, moram tokrat precizirati, moj glas dobi tisti, ki ne gre v koalicijo z DeSUS in ima program.

h1

Jastogi napadajo

February 27, 2018

4chan anarhisti proti anarhiji
kot nekoč pri Romeru
jih serotonin že 350
miljonov let usmerja v vrste

da razkazujejo desnice svojih klešč
ker ne morejo žurati na Rock Lobster
in z njimi predirajo prve žoge
v lovu na zahtvnejše misli

če si v 45. letih ne najdejo partnerja
jih Yorgos Lanthimos meče v vrele vode nepotrebnosti
zato se med čakanjem in fantazijami o sobaricah
med njimi širi val vznemirjenega šepeta

jordanbpetersonnasboodrešil

h1

Premišljevanje o Španiji

February 26, 2018

… ironično, se je zgodilo prav v Rondi, par sto metrov od Puente Nueva, ki ga lahko najdeš na Lawsonovih ilustracijah Bikca Ferdinanda, vidi pa se ga tudi izpod velikega plutovca v Saldanhovem filmu in kjer sem se kot mulc potikal kot čisto običajen turist (ah, Rilke, ah, Hemingway, Lorca). Sicer ne ob najstarejši bikoborski areni, ampak ob šoli imenovani El Castillo, šoli, ki je danes že bolj ruševina, če ni slučajno medtem postala že hotel (podobno kot Palace v Portorožu). In “dogodek” je bil navadno a precej glasno obvestilo po zvočnikih, da se ga je slišalo tudi daleč ven na cesto, z mojim sicer bolj ubogim znanjem španščine sem vseeno dešifriral, da so k vratarju poklicali enega od učiteljev. Neobičajen je bil samo ton, s katerim so to storili, saj glas ni skrival svoje avtoritete, napovedoval je, da bodo posledice, če se zahteva zadosti hitro ne izpolni, nepopravljive in hude. In hkrati, da tam učitelj nima ravno kakšne hude avtonomije, ampak da je samo še en kolešček v sistemu. In da je predvsem pomembno poznati kam spadaš, poznati svoje mesto in se ga držati. In predsvem ubogati. Ker sicer. Ta sicer ni bil izrečen, bil pa je tako prisoten v tonu sporočila, da mi je v hipu postalo jasno, da so tukaj odnosi drugačni od tistih, ki sem jih poznal od doma, kjer so bili ostri robovi gospostva, če so se že slučajno kje videli, za vsak slučaj obloženi z vato in zakamuflirani v nekaj čemur se je reklo nekaj čisto nerazumljivega, naprimer szdl. No, tukaj pa so prav ponosno razkazovali svojo ostrino, kot so kasneje na Feriji v Sevilli razkazovali kristalne lestence v šotorih in pa pisane in pikaste hčerke godne za parjenje z lokalnimi plemenskimi junci na konjih. Glas je bil napet kot strune na španski kitari, kot telo plesalca flamenka in kot živci toreadorja, ko se proti njemu zapodi tista dobra tona napetih mišic. Ki lahko kot takšen ostane in ne poči samo ob frenetičnem zvenu strun, plesanju do ekstaze ali popolnem zlitju z množico ob kričanju ole. Ampak počilo je zgleda nekaj v meni, naslednje dni se mi je zdelo, da stisnjene bele ulice andaluzijskih vasic vibrirajo z neko podtalno frekvenco, da so neskončni olivni nasadi kot sive žice, ki vežejo deželo, na ograjenih pašnikih pod plutovci pa se podi mladina z malaške Plaze de la Merced.
Danes sem jim za to odkritost hvaležen. Zobne vile, miške, božički in dedki mrazi so prav prijetni v otroštvu, kasneje pa je treba včasih k zobozdravniku, zimski solsticij pa postane zato še bolj nujno prepraznovati, da te v mraku izza hrbta ne napade kakšna depresija.