h1

Drugi razred

December 6, 2016

Prosti spis v katerem avtor razstavi svoje (ne)razumevanje skupnosti, razredov in razrednih skupnosti, globoko približno toliko kot včerajšnji spanec.

Pri sosedovih so volili in to že drugič v zadnjem času(če ne bi še pravočasno opazili napake na volilnih listkih, pa bi tudi tretjič), tokrat ponovno predsednika republike. In ga tudi izvolili, tudi že drugič, tokrat z zadosti veliko razliko, da ne bo treba tretjič, čeprav vseeno ne z zadosti veliko, da ne bi morda izvolili onega drugega kdaj drugič, če bi mu bile zvezde malo bolj naklonjene ali bi bilo morda več beguncev na mejah. Izbira tokrat sicer ni bila med Hoferjem in Lidlom, to se izbira vsak dan, tokrat je bila izbira vsaj slišati malo bolj nobel, saj so izbirali med Hoferjem in van der Bellenom in izbrali slednjega. Si vis pacem elige ven der Bellen? Upajmo, ker nismo ravno najboljši sosedje (in to kar vsem sosedom, včasih smo imeli vsaj najboljšega soseda Mercator, danes niti tega nimamo več).

Kekci napadajo!

Jaz pa sem vrgel oči na zemljevid volilnih rezultatov. Tudi zato, ker je nekdo na njih našel svetle obrise južne Koroške. Sam teh obrisov sicer nisem zaznal, morda zato, ker rabim že podaljške za roke pri branju niti ne več tako drobnega tiska. Sem pa našel temne odtenke južne Štajerske. Morda tudi zato, ker sem gledal, če na Koroškem še odmevajo kakšne eksplozije bomb recimo v Velikovcu, ali samo demografske spremembe, gentrifikacije v daljni okolici Vrbskega jezera in podobno.

Doživel pa sem pri tem deja-vu. Sploh ko sem vzel še daljše podaljške za roke in pogledal na zemljevid z manj podrobnostmi. Nasploh priporočam, tudi razne umazanije se tako nekaj manj vidi. In zagledal zelene obrise mest na črnem ozadju podeželja (ja, volilni zemljevidi so včasih čudnih barv). In to dvojni deja-vu. Podoben pogled se je namreč ponujal po Trumpovi izvolitvi, le da so bila mesta pobarvana modro, podeželje pa je ponosno rdeče žarelo, pa tudi ob zemljevidu rezultatov Brexita, če sem stran odtrgal Severno Irsko in Škotsko. Tudi tam je podeželje glasovalo drugače kot London in urbani ali pa vsaj precej gentrificirani predeli (zanimivo bi bilo te rezultate primerjati z zemljevidom cen kv. metra nepremičnin).

In obstal, kot verjetno še marsikdo, z enim velikim vprašajem v zraku in vprašanjem v glavi. Kaj se dogaja, gre za splošen globalni trend, do sedaj neopazen večini vsaj tistih vseprisotnih političnih analitikov, ali zbirko lokalnih posebnosti, ki slučajno časovno približno sovpadajo?

Ker imam človeške možgane, četudi bi morda kdo pripomnil, da so bolj aspergerjevske sorte in ne nevrotipični, tudi slednji in ne samo prvi vsepovsod iščejo vzorce, razlage, vzroke, zaporedja in kar je še takega. Tudi tam, kjer jih ni. In ti možgani so streljali razlage proti golu, take na prvo žogo: podeželani so bolj samozadostni in si lahko privoščijo biti manj solidarni. Ali pa: ameriški bančnik ima več skupnega in se danes lažje pogovarja z avstrijskim bančnikom, kot pa s pa s prodajalko v delikatesi, pri kateri vsakodnevno naroča kavo.

No, možgani so rabili nekaj miru in en pošten spanec brez dirigirane pozornosti, da so se zjutraj zbudili s kolikor toliko zanimivim če že ne prav originalnim odgovorom: pri avstrijskih volitvah, kot tudi pri Trumpu gre za Blut und Boden. Ozemlje in kri. To je odgovor, vprašanje pa je, kaj je tisto, kar nas povezuje. Lahko je to sorodnost in prostor, ki si ga delimo in v katerega smo vrženi (no, rojeni), lahko pa so bolj pomembne tudi kakšne druge lastnosti. Recimo tiste, zaradi katerih se ameriški bančnik lažje pogovarja z avstrijskim bančnikom, kot z lokalno prodajalko. In čemur so Angleži že dolgo nazaj rekli razred in je obsegalo interese in navade, ki so veleposestnike povezovale z drugimi veleposestniki od drugod, podobno pa tudi učitelje z učitelji in berače z berači (ki so razvili celo recimo svoje skrivne jezike). Za razliko od vaške skupnosti, ki je vključevala vse, tako bogate, kot revne kmete in tudi kakšnega vaškega norčka, za zaščito ozemlja in (čiste krvi) družin pred tujci in nevarnostmi od zunaj.

Pri tem seveda ne gre nujno za raso, antisemitizem, ali kakšno nujno povezavo s fašizmom, pomemben pa je občutek ogroženosti s strani Drugega, Tujca. Ta je skupen Hoferjevim volivcem, Trumpovim podpornikom, kot tudi tistim, ki so glasovali za Brexit. Vendar Tujci verjetno fizično v približno enaki meri ogrožajo podeželane, kot meščane. Oziroma slednje verjetno precej bolj, če pogledamo proti Kölnu ali Stockholmu, v primerjavi s kakšnim Leibnitzem, kjer je Hofer dobil malodane enoglasno podporo.

Kaj je torej tisto, zaradi česar se počuti nek podeželan bolj ogrožen od nekega meščana? Gospodarska rast se dogaja v mestih. Skoraj izključno. Na podeželju samo toliko, kolikor se poveča produktivnost obdelovanja zemlje z novimi kulturami, hibridi, ali pa novimi traktorji. Zemlja je razdeljena, če jo nekdo kupi, jo mora drugi prodati, če jo nekdo zasede, jo drugi izgubi. Ekonomska aktivnost na podeželju je, z nekaj izjemami, igra z ničelno vsoto, bi rekli temu v teoriji iger, pomeni pa točno to, kar sem napisal že prej, če nekdo v neki transakciji nekaj pridobi, potem mora točno to nekdo drug izgubiti. In teorija iger pravi, da so strategije, ki so uspešne pri igrah z ničelno vsoto povsem drugačne in bistveno bolj obrambne od tistih pri igrah s pozitivno vsoto. Pozitivni vsoti v ekonomiji rečemo gospodarska rast. Zato se navadno najbolj splača vlagati čas in denar v področja, kjer si obetamo največjo rast, nekoč so bile to recimo železnice, pa potem nafta, avtomobilska in strojna industrija, še kasneje informacijska tehnologija, danes morda biotehnologija in podobno. Te pa rastejo predvsem v mestih. K rasti občasno pripomore tudi demografija, sedaj smo priča povečanju potreb po zdravstvenih storitvah. In strategije, ki vodijo k najboljšim rezultatom so tiste, ki participirajo na tej rasti. Kar dobro vedo tudi bankirji (in zgleda tudi zdravniki) in pristavijo zraven svoje finance in lonček za obresti. Tako v mestu ni takšen problem pripustiti zraven Tujca, če bo zaradi tega razvoj hitrejši in bosta lahko oba zaradi tega živela boljše.

Preostane nam samo še, da ugotovimo, kdo naj bi ogrožal podeželske Angleže, Američane in Avstrijce, kaj je tisto, zaradi česar se ti počutijo ogroženi, ali pa vsaj vse bolj revni. Jasno na prvo žogo, kakšnega driblinga in podobnih manipulacij avtor tega teksta nikdar ni bil in najbrž nikdar ne bo sposoben, pa tudi preveč razglabljati, kje se je spotaknila Hillary, se menda ne spodobi. Seveda so krivi Mehičani in drugi latinosi, ki se nezadržno priseljujejo in postajajo vpliven faktor tudi na volitvah. Slovenski in hrvaški delavci, ki vplivajo na zaposlenost lokalnih natakarjev, zidarjev in sobaric še posebej na južnem Štajerskem. Poljaki, zaradi katerih Anglež več ne dobi pošteno plačane službe. Arabci, ki jemljejo delo vrlim “pravim” Francozom. Priseljenci, ki posegajo v lokalno ekonomijo z ničelno vsoto in tako jemljejo tisto, kar je bilo nekoč “naše”. Begunci, ki naj bi zagnali po štirih Hartzih sicer že kot struna napete odnose v nemških fabrikah.

Kljub lepim načelom o mobilnosti, enakih možnosti, pa je razlika med mestom in vasjo, med področji, kjer se ustvarja nova vrednost in tistimi, ki se trdo borijo samo zato, da preživijo vsaj približno enako dobro, kot so živeli še včeraj, prevelika, da bi tem načelom lahko pripisal prav svetlo prihodnost. Prihajata prvi in drugi razred, za domorodne in tiste druge. Sledilo jim jih bo še kup novih razredov, dovolj za zasebne devetletke in srednjo šolo diskriminacije. Malo šolo pa imamo, čeprav precej diletantsko izvedeno z izbrisom, že za sabo. Aja, malo šolo so z devetletko ukinili, to potem pomeni, da smo večinoma že vstopili nekje v drugi razred.

h1

Post Truth

November 30, 2016

wpt

h1

W

September 12, 2016

sto in ena pika
pa če se premikajo še tako skladno
ne sestavi dalmatinca
s kosmatimi prsmi in gostimi lasmi

zelene črte, ki jih vlečeš
od antike do srednjega veka
ne dišijo po baziliki
tudi ko upodobijo svetišče

eppur si muove
of all the words
of tongue and pen
iz koščkov luščiš nov pomen

žalost je večja od orehove lupine vesolja
in tvoja domišljija rabi superuniverzalni kvantifikator
ali kakšnega boga, da mu pomeriš neizmerljivo brado
in mu ob boku posnameš še kak selfie

vendar verjameš tudi
da lahko želje
misli, besede in občutke
stisneš v objem

h1

334 let za 54 prodanih računov

January 14, 2016

Sodnik (ozirom najverjetneje kar tribunal) je res iz neke zakotne province neke turbulentne države (ki ji v teh krajih rećemo Turčija), ki ji res trenutno vladajo nekam v sedmo stoletje zazrti islamisti, vendar je pojav precej moderen, v tem primeru pa že celo kar absurden: nekega mladca (ime mu je Onur Kopcak), ki je ukradel par številk bančnih računov (red velikosti je nekaj 10 oz. če želite točno številko 43+11=54, ne nekaj 10 miljonov) so v Turčiji obsodili na par življenj (točneje na 199+135=334 let) zapora. Ne, ni kriv sodni zapisnikar, ki je pozabil na decimalno vejico (če se pokaže, da je ukradel še recimo sto drugih številk računov, pa bo rabil že kar pike za tisočice), ampak je takšna odločitev enega ali celo dveh sodnih senatov.
Svoje čase se nam je zdelo rahlo čudno, če ne kar barbarsko, pa čeprav je prihajalo iz takrat še čisto zares Velike, če ne kar največje Britanije, kako so po tekočem traku obsojali na desetletne zaporne kazni ljudi, ki so ukradli štruco kruha ali kaj podobnega in s takimi potem poselili kar cel kontinent ali dva.
Iz te primerjave je mogoče videti, da če so se v industrijalizirajoči se Britaniji na vse kriplje trudili doseči spoštovanje takrat spreminjajoče se zasebne lastnine, ki jo je spremljala tudi obsežna ekspropriacija nekdaj kmečkega prebivalstva in rast imprerija, potem je danes varnost podatkov (ker kaj pa je bančni račun drugega, kot samo varovan podatek) tista, ki je bistvena za obstoj potemkinovih vasi (Grigorij Aleksandrovič oprosti, delamo ti krivico) virtualnega bogastva razprodane prihodnosti, ki je baje garant socialnega miru te družbe.
Sodniki ne živijo v vakuumu, sodijo po zakonih, nekateri so po naravi strogi in avtoritarni, drugi empatični, tretji hodijo v službo, v nobenem primeru pa ni takšna sodba izdelek vaških posebnežev (omejenega uma morda, vendar je ta usmerjen v prav(n)o smer). Podoben odnos imajo represivni organi tudi drugod, le kazni so zaenkrat nekje deset do stokrat nižje, pa vendar je kraja številk bančnih računov (kot tudi posedovanje slik domnevno mladoletnih deklet) bolj nevarna kot pa kraja torbic oz. ropanje po mestnih ulicah ali celo pedofilija (vsaj če pogledamo primer nepopravljivega ljubljanskega torbičarja in pedofila, specialnega povratnika, ki se je celo življenje selil med (primerjalno) krajšimi bivanji v zaporih in še krajšo prostostjo, kjer je potem še z večjim navdušenjem nadaljeval svoje početje).
Razlog temu je lahko, da mestne ulice znamo kot družba nadzorovati (ali pa tudi ne, če se ozremo proti Kölnski katerdrali, vendar, če ne drugače pa z vodnimi topovi in kroglami večinoma obvladujemo tveganja), medtem ko je internet morda še poln presenečenj in temnih kotičkov, v katerih ne vemo kaj vse se skriva in nas je teh pošasti iz omar strah.

h1

dramaturgija sanj

May 22, 2015

vsakič, ko sem se zaljubil,
sem začel sanjati o svoji smrti
najprej o mladostni radovednosti
in njeni smrtni nevarnosti,
kasneje o skupnosti
in moji epizodni vlogi v njej

ta se je v sanjah,
morda da ne bi bila razvlečena,
nezanimiva in dolgočasna,
končevala s pokom, z rezom,
čeprav bi lahko tiho in mirno
naredil prostor novim generacijam

morda so sanje le odsev groze,
ki jo začutim nekje v kosteh
pred samoto v sterilni beli sobi
osvetljeni z modrikastim neonom
v trenutkih preden neka predraga mašina
odzvoni moj zadnji bing

pa vendar to ni sila
modrih mož, dobrih, resnih mož, divjih mož
iz neke vilanele
ob soočenju z neizbežnim,
niti zadnji trenutek, da v življenju
še ujamem nekakšen smisel

ker so to sanje o ljubezni
tiste vrste, ko se lahko v celoti
podarim skozi nekakšen akt
tako kot tisti terorist
ki so ga zato pred nekaj tisočletji
razpeli na križ

h1

Stvarnik

May 22, 2015

Vzel sem novorojenega belina
in ga vzredil v temi
na velikost angela

Okopal sem ga v studenčnici
in izpustil v noč
da je odtaval k svetlobi kresov

Izdrl sem srce beli prikazni
in jo s prekrižanima mečema
pribil na ščit

Z njim sem obiskal vse domačije
in iskal grozo ali iskro
v njihovih očeh

Odpeljal sem jih tisoče
kakor čredo ovac
v obljubljeno deželo

Zmagoval sem v bitkah
ki so jih bili zame
in jemal vse, kar se je dalo

Spal sem kot nedolžno dete
ko mi je veliki svečenik
zabodel bodalo v srce

H kateremu od nas
se priporočite vsak večer
preden zatisnete oči?

h1

id:10+

May 22, 2015

imena so kot ročaji
za katere privlečeš na površje
mreže izbranih koščkov
prostora in časa
vsaj dokler vrvi spomina ne preperijo
in te osvobodijo spon

menda obstaja skrivno ime
ki ga ne smeš nikdar izgovoriti
ker je ključ do tistega dela
urejenega sveta
ki predstavlja vse, kar si
in ime, ki ga nihče ne ve
ker je, kar je

tako kot so druga, manj skrivna imena
ključ do evidenc in govoric
urejenega sveta
ki predstavljajo vse, kamor spadaš
in kjer je menda zabeleženo
vse, kar je vredno

imena je tako menda treba
izgovarjati s spoštovanjem
že ker nikdar ne veš, kakšne mreže vse zatreseš
in kaj vse binglja ali pa morda še bo
zabingljalo z njih

obstajajo ljudje, ki mislijo
no, bolj verjamejo
da gre spoštovanje imenom
in da se da za nazive skriti
zato v njihove mreže ne smemo
obešati kakšnih bolj resnih težav

nomenklaturam ustrezam prej
ker je pri njih moč zaznati vonj
ki ne bo nikdar poimenovan po vrtnicah
in ki ga ne zadržijo mreže
in ne izmijejo trije čebri
polni zemljevidov
oceanskega dna

sam ne tehtam besed
in ne salutiram epoletam
pozabljam beležiti
in včasih tudi vrniti usluge
tako se morda odlikujem
ne pa tudi istovetim

za slednje raje idempotentno
ponavljam stare napake
in poimenujem nove cesarske modne trende
čeprav ni moderno
pa za karkoli drugega
zadošča že ena sama identiteta