Fašisti

Policija na meji krši predpisane postopke in zakone pri obravnavi ekonomskih migrantov, ki poskušajo na meji zaprositi za azil. Ne v Trumpovi Ameriki, ampak v Cerarjevi Sloveniji. Tako pravijo tisti, ki so bili vrnjeni v Veliko Kladušo in kot totalni outsiderji za našo politiko niso niti najmanj pomembni. Kar je sicer še vedno boljše od nasilništva, ropov in kraj, ki jih po istih navedbah izvaja hrvaška policija. Ampak se bojim, da tudi pri nas od tega nismo več daleč, to je pač prvi korak. In korak za korakom in mehko in počasi postajamo vse bolj podobni fašistom.

Migranti res izrabljajo azilno zakonodajo, je pa ne kršijo. Kar pomeni, da je problem v azilni zakonodaji vsaj v podobni meri, kot pri migrantih. In nikjer ne vidim, da bi se komu mudilo s sprejemanjem sprememb ali organizacije, po katerih bi lahko hitreje obravnavali in zavračali tiste, ki v svojih državah niso zares ogroženi. Res to ni posebej lahko, saj nimamo infrastrukture, na državno iz izvornih držav se ne gre in se ne smemo zanašati, veleposlaništvo in konzulat je v naši diplomatski mreži verjetno nekje pet držav stran in preobremenjeno, za kakšna druga iz prijateljskih držav, ki sicer močno pritiskajo na nas, pa je kaj takega prioriteta 6231739. In res se tisti, ki izkoriščajo azilno zakonodajo potrudijo in pridejo brez vsake dokumentacije, da bi postopke čimbolj zavlekli. Če bi uvedli listo varnih držav, bi zelo hitro vsi postali Sirijci.

Vseeno pa bi si z vidika pravic recimo zaslužili najmanj en intervju, v katerem bi si morali res potruditi, da bi pokazali, z dokumenti ali kako drugače, da prihajajo iz nevarne države, ali da so v določeni varni državi resnično ogroženi, šele potem bi lahko vložili prošnjo za azil. Če ni dokumentov, pa s poznavanjem države iz katere naj bi izhajali in običajev in jezika in vsaj plavzibilnim opisom nevarnosti, ki jim grozi. V pravni državi, ki ima ustrezne zakone in so zato človekove pravice resnična vrednota.

O tem obstajajo politična nesoglasja, o katerih pa se odkrito ne govori dosti. Če želi nekdo živeti odkrito kot gej v recimo v Alžiriji, kjer sicer ni kakšnih spopadov, bo njegovo življenje lahko precej kratkega veka. Če bo živel kje na podeželju, se mu lahko slabo piše, tudi če bo zelo diskreten, z nekaj smole tudi v mestu, če ima le zadosti zagovedne sosede. Načelno bi se težavam lahko izognil tudi recimo s selitvijo tudi na drug konec države in zato za azil naj ne bi mogel zaprositi. Vendar, če dobi zato policijsko kartoteko in ga začnejo preganjati kombinirano verskoblazno-državni organi, mu tudi selitev ne pomaga in mu preostane skrivanje ali odhod in iskanje azila. Včasih tudi v naglici in kakšne dokumentacije, da te preganja policija, pač ni lahko ali ni mogoče zbrati. Verskoblazna politika bo tudi pri nas trdila, da gre za vprašanje življenskega stila in da se pač prilagodiš ali pa celo prevzgojiš v vsestransko prilagojenega podanika, identitetnoblazna politika, da imaš ne glede na okolje in na vse okoliščine pravico živeti tisto, kdor hočeš biti, pa naj bo to transspolni svetovalec za visoko modo v Darfurju ali cis sodnik šeriatskega sodišča v Kölnu. Posledica tega je, da se Pakistancem ne sme avtomatično zavrniti možnosti da oddajo vlogo za azil, čeprav je verjetnost, da je upravičena 1:10000 ali manj, po drugi strani pa se jih lahko zavrača in pretepa kar počez, kljub temu, da ni ravno najbolj zakonito, brez klicanja na odgovornost.

Policija je v tem primeru servis, ki (tako kot vedno in povsod), ki poskuša zadovoljiti svoje politične gospodarje. In tako se v politični zmedi lahko zgodi, da policija v Beli krajini sprejema prošnje za azil, v Posavju in na Primorskem pa jih brez kaj dosti ceremonij vrne na Hrvaško na batinjanje. Potem je tam prošenj za azil zaradi socialnih omrežij in širjenja informacij po le teh kmalu preveč in se stvar obrne in imajo večjo možnost, da jih kdo sliši in usliši povsod drugod, kot pa v Beli Krajini, kjer se jim potem z batinami dopoveduje, da se je prehod že zaprl.

Skratka batine policistov omogočajo politikom, da se lahko nasmejani slikajo pred kamerami, brez da rešijo politični konflikt in uredijo problem.

In ko politikom postane všeč, da se lahko brez odgovornosti sprenevedajo in trosijo takšne ali drugačne lepo zveneče puhlice, zraven pa se resnične družbene probleme rešuje z državnim in paradržavnim nasiljem, takrat smo v nevarnosti, da se začnemo premikati proti fašizmu. V začetku velja to za zoprne probleme tistih, ki nimajo prav nobenega političnega vpliva, potem tiste, ki imajo premajhnega, na koncu pristanemo pri Trazimahu, ki je pred tisočletji trdil, da je pravica tisto, kar koristi močnejšemu. Platon je v odgovor napisal Republiko, ki je vodena umno, načelno, Kant je dodal še kategorični imperativ, ki seže preko dotedanjega edin zveličavnega sektaštva še tako mogočnih cerkva in njihovih sicer vsemogočnih in menda univerzalnih bogov. In nazadnje in nedavno, ko so se vzpostavljali pravni in načelni okvirji, na katerih naj bi zgradili manj krvavo sobivanje, smo tem temeljem dodali še univerzalne človekove pravice.

Največje migracije v zgodovini človeštva so se zgodile v zadnjih 30. letih na Kitajskem. Zanje večinoma niti ne vemo, ker so potekale mirno in postopoma iz kitajskega podeželja v velika mesta. Politika je bila nanje pripravljena, če jih ni celo povzročila in spodbujala. Migracije in družbene spremembe skratka niso nekaj, kar bi nujno in samo povzročalo konflikte in vojne in spopade. Za vojne in spopade so vedno zaslužne nekatere politike in seveda zraven vsi, ki jih podpirajo. Še največkrat zunanje. Četudi imajo lahko tudi notranje, naprimer kmetijske lahko določen vpliv: evropske kmetijske subvencije, ki naj bi pomagale ohranjati strateško sposobnost lastne pridelave hrane, preprečujejo, da bi deli Afrike bili bolj konkurenčni s svojimi boljšimi okoljskimi pogoji za pridelavo hrane.

Migracije iz Afrike in Bližnjega vzhoda, Afganistana in Pakistana in Bangladeša prav tako potekajo že dolgo. Črne Afričane je včasih za nas pretepal Gadafi, če so se podali na pot proti trdnjavi z imenom Evropa, Španci pa so postavili ne eno, ampak več ograj v Ceuti, preko katerih so dnevno plezali in bili dobesedno metani nazaj. Migranti iz Bangladeša so na srečo dlje stran in bolj oportunistični, poleg tega pa so jih absorbirale bogate arabske države, kot napol suženjsko delovno silo. Problemi torej niso novi, ampak vemo zanje že nekaj časa, rešujemo oz. prikrivamo pa jih prav tako že nekaj časa z nasiljem, le da je bilo to do zdaj bolj oddaljeno in zato bolj skrito.

Problem se je povečal in postal samo bolj očiten še z begunci iz Sirije, čeprav so ti begunci samo manjšina tistih, ki so skupaj z njimi pritisnili proti Evropi in ki vključujejo med drugim tudi Kosovarje. In Nemcem se je za trenutek zazdelo, da bi bilo nasilje vsaj nad temi begunci, ki smo ga sopovzročili, preveč podobno tistemu, ki so ga počeli še ne tako dolgo nazaj in so z nekaj občutka krivde, ki smo jim ga vbili v glavo (preveč) na široko odprli vrata in problem je postal bližji in večji in bolj akuten. Ali pa so taktično premaknili celotno družbo nazaj v čase, ko bo fašizem spet sprejemljiv, kot pravijo nekateri, čeprav se tak pogled celo meni zdi preveč ciničen. Čeprav je bil morda celo neizogiben in le pospešen.

Jasno so vzroki v velikih razlikah v kvaliteti živjljenja. In rešitev za ta problem je, da bo Nigerija s svojo demografsko eksplozijo in aktivnostjo za prebivalce vseeno bolj atraktivna in dinamična, kot dekadentne in postane vode postarane Evrope. Ali pa fašizem, ki bo vodil v nove vojne, ki pa ne bodo prinesle miru in zmage.